Dol z referendumi?

Kaj bo zdaj s temi našimi referendumi? Jih bo še naprej lahko predlagal vsak užaljenec ali odštekanec in tako blokiral delovanje države? Kot kaže, so stranke in strankarji končno spoznali, da tako ne gre več naprej. Celo Janez Janša, velemojster referendumskega manevriranja, ki ga je pravkar doletel referendumski bumerang. Lani je bil kot vodja opozicije na čelu tistih, ki so z referendumi spodkopali Pahorjevo vlado in njene tri ključne zakone. Zdaj je lanski udarec priletel nazaj z grožnjo novega referenduma, s katerim bi policisti in drugi nezadovoljneži onemogočili njegov varčevalni zakon. Spričo grožnje, da se delovanje te države povsem zablokira, so vodilni politiki začutili, da bi to ogrozilo tudi njih in se bodo proti nezadovoljnemu ljudstvu zavarovali tako, da spremenijo ustavne določbe o referendumih. Na teh poslej ne bi bilo več mogoče odločati o vsem, izvzete bodo nekatere fiskalne zadeve, vprašanja, ki ogrožajo človekove pravice, in verjetno še kaj ključnega. Referendum bo uspel le v primeru, če se ga bo udeležilo najmanj 35 odstotkov vseh volivcev. Virant in Pahor sta zahtevala višji odstotek, Nova Slovenija je edina proti kvorumu. V državnem zboru ima tako malo poslancev, da z njimi ne more vplivati na dogajanje. Z referendumi pa so »ta črni« doslej lahko uprizarjali svoje love na »rdeče« čarovnice v obliki prikritih komunistov, samskih žensk in istospolnih partnerjev, odslej te možnosti ne bo več … Res ne?

Pa da ne boste mislili, da sem podpisani proti referendumom nasploh. Sem za, a ne v vseh vprašanjih in ne v primerih, ko pride na volišče le kaka desetina volivcev in odloča v imenu vseh. Referendum je pravzaprav najbolj demokratična oblika odločanja. Danes je v večini držav suvereno ljudstvo. To pa ne more odločati neposredno o vseh vprašanjih. Zato na volitvah izvolimo poslance, svoje predstavnike, ki potem v parlamentu odločajo v našem imenu. Temu se reče predstavniška demokracija. Referendum pa je edina preživela oblika neposredne demokracije. V časih starih Slovanov naj bi se baje celo pleme zbralo pod lipo ali okoli knežjega kamna in z aklamacijo glasovalo (se na ves glas izrekalo) o nekem vprašanju. Se je res? Dvomim.

Dovolite mi, da obudim še svoj prvi referendumski spomin. Bilo je v tem času leta 1969. Bil sem že v 18. letu, a ga še nisem dopolnil in tako nisem smel glasovati na enem prvih pravih referendumov pri nas. Ta se je zgodil, ko so Žirovci glasovali o tem, kam sodijo: pod Logatec ali pod Loko? Ko so jim leta 1961 vzeli občino, so šli pod Logatec, a večina s tem ni bila zadovoljna in je naposled zahtevala referendum, kakršen je bil v tistih časih prava redkost. No, bili so pogosti referendumi, na katerih se je glasovalo o raznih samoprispevkih, nikdar pa o nekem eminentno političnem vprašanju, kakršno je bilo takratno žirovsko. Večina se je odločila za Loko in tako se je 1. januarja 1970 žirovsko pleme vrnilo na Gorenjsko. Jaz pa sklenem z referendumsko zgodbo, ki sledi. Na eno od volišč sta prišli vaščanki V., mati in hči, splošno znani po tem, da opravljata najstarejšo obrt. Pa so možakarji, ki so sedeli v volilni komisiji in bili seveda še vsi pri moških močeh, takoj izrabili priložnost, da ju malo podražijo. »Kaj pa vidve mislita,« so ju barali, »kje nam bo boljše, v Logatcu ali pod Loko?« A jim ta stara ni ostala dolžna. »Tovariši,« je odvrnila, »čisto vseeno je, kje bomo, povsod bo treba delati!« Nekaj takega se obeta tudi nam, referendumi gor ali dol.