Antonova triintrideseta kopa

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: Gospodarstvo / četrtek, 31. maj 2012 / 06:00

Anton More iz Sovodnja je pri dvainosemdesetih letih zakuril in že tudi razdrl svojo triintrideseto oglarsko kopo. "Oglja bom zdaj imel dovolj do konca življenja, to je bila moja zadnja kopa," je dejal.

Sovodenj – Ko je Antonov stari oče prišel iz Žirov v Sovodenj, je naredil tudi kovačijo, ki »obratuje« še danes. Anton se je kovaštva naučil pri očetu, na orožnih vajah je dva meseca samo podkoval konje, v Ljubljani je končal podkovsko šolo, ob službi ali kot obrtnik je delal tudi doma v kovaški delavnici. Zdaj je že dvaindvajset let upokojen, a še vedno opravlja lažja kovaška dela. »Okoval sem sedeminosemdeset voz in podkoval veliko konj, zadnjega pred tremi leti. Konje sem podkoval domačinom, vozili so mi jih tudi iz Primorske,« se spominja Anton, ki ob tem ugotavlja, da so traktorji skoraj povsem izpodrinili kmečke konje in da je zadnje čase vse več športnih konj.

Ker je v kovaški delavnici potreboval tudi oglje, je 1976. leta, tri leta pred upokojitvijo, naredil prvo oglarsko kopo. Potlej je »kuhal« oglje na vsake dve ali tri leta, kakšno leto je naredil tudi dve kopi. Doslej jih je zakuril že triintrideset, od tega trideset doma in tri drugod – na Želinu, v Rodinah in v Jeličnem vrhu nad Idrijo. Ker nima lastnega gozda, les za kopo že dvajset let kupuje pri Pagonovih s Cerkljanskega Vrha. Sam ga poseka, sam zloži v kopo.

Bukov les za svojo triintrideseto oglarsko kopo je posekal avgusta lani, letos maja je dobro osušena drva en teden zlagal v kopo, ki jo je v sredo, 9. maja, zakuril. Ves čas, ko je gorela, je bil poleg, sam ali skupaj z zetom je tudi noči preživljal v hiški, ki so jo postavili ob kopi. »Vsake dve, tri ure sem pogledal skozi okno. Če bi ogenj udaril iz kope na plano, bi vsa zgorela,« je dejal Anton in dodal, da se mu kaj takega ni nikoli zgodilo. V največji kopi, ki jo je napravil, je bilo 120 kubičnih metrov drv, v najmanjši vsega pet »kubikov«.

Ko smo se prejšnji petek mudili v Sovodnju, je bila ravno »trgatev«. Anton je skupaj s pomagači, med katerimi je bil tudi brat Francelj, razdrl oglarsko kopo in začel iz kope s posebnim oglarskim orodjem pobirati oglje. »Kopa je hitro gorela, še nobena doslej tako hitro, zato bo tudi oglje odlične kvalitete. Pričakujem, da bo iz štirideset kubičnih metrov bukovih drv 3750 kilogramov oglja. Nekaj ga bom porabil v kovačiji, preostalega bom prodal za peko čevapčičev na veselicah,« je dejal Anton, ki je vesel, da so ga v času, ko je žgal kopo, obiskali tudi učenci sovodenjske osnovne šole, a žalosten, ker ve, da bo podkovno kovaštvo in oglarstvo v Sovodnju bržkone kmalu zamrlo.