Čigava bo Triglavska severna stena?

Agrarna skupnost Dovje-Mojstrana si prizadeva za vračilo po drugi svetovni vojni nacionalizirane parcele, katere del je tudi Triglavska severna stena. Naravnih spomenikov ni mogoče vračati v naravi. Odločitev šele potem, ko bodo opravljene geodetske meritve.

»Če smo pravna država, moramo tisto, kar nam je bilo po drugi svetovni vojni odvzeto, tako kot drugi denacionalizacijski upravičenci dobiti nazaj,« dve desetletji prizadevanj za vračilo odvzetega premoženja povzema predsednik Agrarne skupnosti Dovje-Mojstrana Maks Klinar. Agrarna skupnost je namreč prvi zahtevek za vračilo odvzete, približno 2.500 hektarov velike parcele v Triglavskem narodnem parku, katere del je tudi Triglavska severna stena, vložila že pred dvajsetimi leti in jo z delno odločbo leta 2007 tudi dobila vrnjeno v last in posest. A se je zoper to odločbo - sicer neuspešno - pritožil Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, ki je kasneje vložil še upravni spor na Upravno sodišče, slednje pa je zadevo vrnilo v odločanje prvostopenjskemu organu, to je Upravni enoti Jesenice.

Vračilo naravnih spomenikov v naravi ni mogoče

»Upravno sodišče je v svoji sodbi zavzelo stališče, da obravnavana nepremičnina predstavlja naravni spomenik, ti pa po Zakonu o ohranjanju narave niso v pravnem prometu, zato jih tudi v postopkih vračila premoženja ni mogoče vrniti v naravi,« pojasnjuje Alenka Burnik, načelnica UE Jesenice. Kot pravi, je upravna enota ob upoštevanju stališča upravnega sodišča spomladi leta 2010 o zadevi ponovno odločala in ob drugem odločanju zavrnila zahtevo Agrarne skupnosti, njeno pritožbo zoper to odločitev pa je nato zavrnilo tudi Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Tokrat se je s tožbo na Upravno sodišče obrnila Agrarna skupnost Dovje-Mojstrana in konec lanskega leta je bila odločba upravne enote znova odpravljena ter ji vrnjena v odločanje z navodilom, naj ugotovi, kateri deli parcele so razglašeni za naravne spomenike, opravi geodetsko odmero, preostali del pa vrne agrarni skupnosti v naravi.

Odločitev po geodetski odmeri naravnih spomenikov

»Konec aprila je bilo na ustni obravnavi dogovorjeno, da se opravi poizvedba o površini parcele, ki jo je mogoče vrniti v naravi. To je parcele, od katere se odmerijo naravni spomeniki: Triglav (severna stena in triglavsko brezno), Okni v Rjavini, Kriški podi in Okno v južni steni Škrlatice) in pri geodetskem podjetju se pridobi predračun o ceni geodetske odmere naravnih spomenikov. Po pridobitvi teh podatkov bomo nadaljevali z obravnavanjem zadeve.«

Maks Klinar pravi, da se mu trošenje državnega denarja za geodetske odmere ne zdi smiselno, in predlaga, da bi država agrarni skupnosti Dovje-Mojstrana vrnila celotno parcelo in v zemljiško knjigo za naravne spomenike vpisala javno dobro. »To bi lahko storili brez merjenja in brez stroškov. Saj bo vse ostalo tam, kjer je zdaj, nihče ne bo ničesar odnesel. Nam se zdi pošteno, da nam vrnejo tisto, kar nam je bilo po vojni odvzeto.«

V katero občino sodi vrh Triglava?

Morda pa bi geodetske odmere lahko razrešile še kakšno drugo odprto vprašanje na tem območju. Tako je zanimivo, da je številka parcele, za vrnitev katere si prizadeva Agrarna skupnost Dovje-Mojstrana, to je 1484/1, tudi tista številka, ki je zapisana v pogodbi med tedanjo občino Dovje in župnikom Jakobom Aljažem, ki je kupil vrh Triglava in na njem leta 1895 postavil kasneje po njem imenovani stolp in ga podaril Slovenskemu planinskemu društvu. »Pogodba je v Planinskem muzeju, vsi jo lahko vidijo. V njej piše, da gre za 4-krat 4 metre veliko zemljišče na parcelni številki 1484/1, tik ob meji s Primorsko in tik ob meji z vasjo Studor,« pravi Klinar. Kljub temu danes velja, da je vrh Triglava na območju občine Bohinj.

Kot poudarja nekdanji dolgoletni predsednik Planinske zveze Slovenije Franc Ekar, lastništvo vrha Triglava in Aljaževega stolpa nikakor ne more biti sporno. »Aljaž je »Turn« vrh Triglava podaril Slovensko planinskemu društvu v letu 1895 ob priložnosti, ko mu je SPD dalo sredstva in naročilo, da zgradi pod triglavsko steno v Vratih primerno kočo; to svojo odločitev je Aljaž lastnoročno tudi zapisal v svojo farno-župnijsko »dovško« kronološko knjigo,« še pravi Ekar in ob tem dodaja, da je Planinska zveza Slovenije kot naslednica Slovenskega planinskega društva pridobila dopis Okrajnega sodišča Jesenice, ki potrjuje, da je stolp na vrhu Triglava postavljen na parcelni številki 17/1 - k.o. Studor.

Triglav je nacionalni simbol za vse Slovence

»Dejstvo je, da je Aljaž parcelo na vrhu Triglava odkupil od nekdanje občine Dovje, to dokazuje tudi kupoprodajna pogodba, ki jo hranimo v Muzeju. Dejstvo je tudi, da obstajajo drugi dokumenti, ki dokazujejo, da je vrh na območju katastrske občine Studor, ki sodi v Bohinj. A glede na to, da gre za Triglav kot nacionalni simbol Slovencev, se sprašujem, ali so takšne diskusije sploh pomembne,« pa vprašanje relativizira Miro Eržen, vodja Slovenskega planinskega muzeja v Mojstrani. »Glede samega stolpa je jasno, kdo ga je postavil in komu ga je dal; sam bi pri tem bolj izpostavil še vedno nerešeno vprašanje, kako se z njim upravlja. Komisija z Zavoda za varstvo kulturne dediščine naj bi pripravila elaborat z oceno stanja, v katerem je Aljažev stolp, pa ga še nisem videl … Glede lastništva parcele, ki jo naša agrarna skupnost želi nazaj, pa je stališče jasno: Triglav kot celota je državni simbol, ki ga je treba ščititi. A če je bilo zemljišče nekoč last nekoga in mu je bilo nato nepravično odvzeto, je verjetno prav, da se krivica popravi in lastnina vrne. Kakršnekoli posledice že bo ta odločitev prinesla.«