Piščancev ni, piščanci so

Pečene piške za francoski nacionalni praznik

Se vam zdi krivično, da Francozom ni potrebno vedeti, kdaj Slovenci praznujemo naš najpomembnejši državni praznik, medtem ko smo Slovenci za kolikor toliko spodobno oceno pri zgodovini že v osnovni šoli morali vedeti, da se je 14. julija 1789 z napadom na Bastiljo, začela francoska revolucija, s katero se je poslovil fevdalizem in se je svet počasi, a vztrajno začel spreminjati v to, kar imamo sedaj. Francozi so na svojo vlogo pri tem tako ponosni, da so datum razglasili za svoj »la fete nationale«, nacionalni praznik. Kakorkoli že, želodec nas vsaj enkrat na dan spomni, da bo treba spraviti kaj po grlu, ne glede na nacionalni naboj, ki ga ima tak dan. Postavljeni pred dejstvo, da so bile vse trgovine zaprte, nam je navsezadnje le uspelo najti en malo večji trgovski center Marché. Iščemo pečene piške. Da danes ne pečejo, ker je praznik, smo izvedeli na delikatesi, in kazalo je že, da bo naš tokratni menu nekoliko enostavnejši z bagetkami (francoskimi štrucami) in še nekim malo tršim kruhkom s sirom in česnom … Tale praznična bo za nas očitno bolj slaba.

Ampak. V La Ciotatu je bila takrat v okviru pobratenja na obisku ravno kranjska skupina in … mogoče imajo pa ravno zaključni večer? V nekoliko slabši formi je bil ta dan moj spomin, kje je športni center, v bližini katerega je tudi vila, v kateri ponavadi stanuje kranjska skupina. Očitno se je v petnajstih letih, odkar sem bil zadnjič tam, mesto precej spremenilo, se tolažim.

Pripeljemo se do nogometnega stadiona in tamkajšnje gimnazije. Ne, to ni to. Ko smo obračali, smo padli ravno pred nek lokal z Arabci, pred katerim so se vrteli slastni piščanci. Kot bi zadeli sedem številk na lotu. Za deset evrov kupimo dva dokaj obilna piščanca in se vsi kar konkretno najemo. Kako malo je včasih potrebno, da je človek zadovoljen. Zdaj smo pripravljeni za obisk kranjske skupine. Očitno prehrana deluje tudi na spomin, saj sem od nekod dobil namig, da so Kranjčani streljaj od marketa, v katerem smo kupovali kruh. Ampak ta se je v osemdesetih letih imenoval E.Leclerc, nekaj let kasneje; v devetdesetih; Mamut, no zdaj je pa Marché … Kdo bi se potem znašel … Zapeljemo na parikirišče pod vilo, od koder nas že pozdravlja Nanča … »Živjoooo, prid'te gor …«