V imenu ljudstva (4)

Sem in tja je Evgena preblisknilo, da je bila Minka tista, ki si ga je prisvojila in da je ni on - kot bi moral storiti pravi moški - prvi zasnubil. Bila pa je topla, prijetna, vdana, ljubeča, veliko je vedela, z njo mu je bilo prijetno, zato se s tovrstnim ''glodanjem v podzavesti'' ni ukvarjal. Minka je bila tista, ki je sprožila namig, da je njegovo fantovsko stanovanje premajhno, ona ga je začela prijazno spodbujati, naj se že končno poročita, imata otroke in vse drugo, kar sodi zraven.

''Temu, da bi me, čeprav prijazno in nevsiljivo, komandirala, sem se poskušal upirati, a brez uspeha. Zelo je bila vešča tega, da je na koncu obveljala njena. Ko sem spoznal družino, v kateri je odraščala, mi je bilo vse jasno. Bila je namreč rejenka, ki so jo posvojili. Pogosto se je znašla v situaciji, ko je že kot otrok morala ukrepati, če je želela preživeti. Marsičesa o tem, kaj vse jo je doletelo, ne vem, tisto pa, kar mi je zaupala, je bilo grozno in kruto. Njena mati je bila neka zavožena ženska, pijanka, tudi prodajala se je, Minka v bistvu sploh ni imela doma, dokler ni prišla k rejnikom, ki so poskrbeli zanjo. V prvi razred je, na primer, šla šele z devetimi leti, imela je več kroničnih vnetij sečil, tako da se je zdravnikom zdel pravi čudež, da je sploh lahko rodila dva otroka,'' nadaljuje svojo zgodbo.

Razlogov, zakaj je odklanjala njegovo mamo, Evgen še danes ne pozna. To, da ji je prepovedala priti blizu, jima je kasneje prineslo nemalo težav, zlasti takrat, ko sta se, drug za drugim, rodila sinova. Minka je že zdavnaj prepustila cvrtje krofov na avtobusni postaji drugim, našla si je delo v predilnici, kjer pa ji niso bile všeč sodelavke, zato je vse skupaj poslala k vragu in ostala doma. Nekaj časa je pletla copatke za dojenčke in jih prodajala po tržnicah, vendar ji posel ni prinesel ne zadoščenja ne zaslužka.

''Bil bi krivičen, če bi trdil, da nama na začetku ni bilo lepo. Imel sem jo rad, čeprav - v to sem prepričan - je imela ona mene še bolj. Po svoje je bila zaljubljena tudi v mojo ''minulo športno slavo'', nenehno me je spodbujala, da bi jo unovčeval tudi na ta način, da bi se več pojavljal v časopisih, javnosti. Meni pa ni bilo do tega. Veste, šele pri štiridesetih sem si ustvaril družino, nisem bil več mlad in tudi ljubilo se mi ni več. Rad sem imel mir, otroka, v službi, ker sem bil, pa tudi ne bi bili zadovoljni, če bi se izpostavljal. In tako sva se, ne da bi vedel kdaj, začela drug od drugega odmikati. Če bi bil pameten in če bi tudi v zakonu unovčeval pravila o tem, kako ''osvajati ženske'', bi bilo marsikaj drugače. Najini dnevi so se začeli z ''renčanjem'' in se v podobnem stilu tudi končali. Vem, da sta sinova trpela, saj sva pogosto kričala kar zraven njiju. Oba sva bila žalostna, bolečino pa sva zdravila vsak v svojem kotu. No, potem pa so se začeli vmešavati še njeni rejniki, oziroma ''starši'', k nam na dom so začele prihajati različne pametne ženske, vsaki od njih se je Minka smilila, mene pa, kot da niso videle. Pogosto sem si oprtal otroka in ob takih seansah, ki jim ni bilo videti kraja, odšel ven ali pa k mami na kosilo. Ni mi bilo lahko. Mogoče sem predolgo živel sam in potem, ko sem našel žensko, sem nekako verjel, da bom začel živeti v raju, da bo vse dobro. Vsak dan sproti sem se zavedal, da sva se z Minko prehitro zapletla, da se med nama čustvena navezanost ni poglabljala, ampak je kar ''obvisela'' v nekih predstavah o tem, kdo je kdo. Končno sva se - na samem - le zedinila, da bi bilo dobro, če še enkrat poskusiva, in to brez njenih domačih in brez moje mame. Prodala sva stanovanje in se preselila drugam, ne da bi komu povedala, kam. Nekaj časa, morda zato, ker smo morali vse skupaj na novo opremiti, je bilo vse lepo in prav. Tudi midva sva se bolje razumela, Minka se je držala dogovora, da se ne bo naokoli hvalila, kakšen je bil nekoč njen mož. Najbolj sem bil vesel, ker se mlajši sin ponoči ni več prebujal in kričal. Res sem se bal, da se naju je kdaj prestrašil, ko sva se znašala drug nad drugim. Razmišljala sva celo, da bi naročila še enega otroka, na srečo se to ni zgodilo, kajti če bi se, bi nas bilo še več, ki bi trpeli,'' z žalostjo v očeh pobira črepinje svojega življenja.

Potem je prišlo neizogibno. Minka se je spet vrnila v naročje svojih prijateljic in domačih, Evgen niti ne ve točno, kakšno zgodbo jim je napletla, kajti nekega popoldneva, ko se je vrnil iz službe, nje enostavno ni bilo. Prav tako sta izginila otroka in nekaj oblačil. Ko je potrkal na vrata Minkinih rejnikov, so mu ti povedali, da se je zatekla k nekim znancem, na varno, stran od družinskega nasilja. Obstal sem, osupel in presenečen, niti v najbolj drznih sanjah si nisem predstavljal, kaj jo je navedlo k tej odločitvi. Končno sem izboril srečanje z njo, na katerem, žal, nisva bila sama. Trmasto je gledala v tla in nenehno ponavljala, da sem bil do nje nasilen, da je nisem upošteval, da sem ignoriral njeno mnenje, itd. Lepo sem jo vprašal, ali sem jo kdaj udaril, pa je zanikala. Nakar neka ženska, ki je sedela v kotu sobe, zine, da je mentalno nasilje še hujše.''

(Konec prihodnjič)