Razmislek o »minulem delu«

Čeprav sem dve desetletji aktivno sodeloval v demokratičnem socialnem dialogu ter kolektivnem pogajanju za plače v javnem sektorju, sedaj dogajanja spremljam bolj od strani in občasno. Vsekakor v naboru možnih obupnih varčevalnih ukrepov še nisem zasledil predloga za delno in postopno ali popolno in takojšnjo odpravo ali vsaj limitiranje višine oziroma odstotkov dodatka na delovno dobo, nekdaj imenovanega »minulega dela«.

S Stanetom Zupančičem sva v Komisiji za nadaljnji razvoj samoupravljanja v Občinskem svetu Zveze sindikatov Slovenije Ljubljana Center pa tudi širše že pred desetletji načenjala teoretično razpravo o realnosti marksističnega, kardeljanskega, vsekakor tedaj tudi oprijemljivega računovodskega pojma »minulega dela« in sicer v primerih finančno neuspešnih TOZD-ov in OZD-ov. (Ups! Sedaj seveda podjetij in zavodov …)

 

Ker je celotni javni sektor skupaj z zasebnim v Sloveniji že nekaj let očitno v rdečih številkah, bi lahko rekli, da je upravičenost izplačevanja rezultatov »minulega dela« generalno in v povprečju odpadla. Najbrž se ne motim veliko, če izhajam iz podmene, da ima povprečni javni uslužbenec v RS približno 18 let delovne dobe: torej naj bi »dodatek na delovno dobo« predstavljal okoli 6 odstotkov njegove plače in hkrati okoli 6 odstotkov skupne mase plač v slovenskem javnem sektorju. Vladni in sindikalni predstavniki lahko presodijo, kaj ti odstotki in desetine milijonov evrov potencialno predstavljajo v sedanji fazi pogajalskega oziroma že stavkovnega procesa.

 

Računovodsko in pravno bi bilo limitiranje ali odpravo dodatka na delovno dobo mogoče enostavno in hitro izvesti. V primerjavi z drugimi predlaganimi restrikcijami pri plačah bi bil ta ukrep veliko bolj socialen in prijazen mladim. Primerljiv je z obstoječim predlogom o »komprimiranju« plačnih razredov, oboje bi zmanjšalo plačne razlike, ki so sicer daleč prerasle zakonsko določene ob začetku plačne reforme.

 

Ker sem blizu upokojitvi in mi sedanjih 12,87 odstotka »dodatka na delovno dobo« poleg visoke izobrazbe, svetniškega naziva in doseženih napredovanj v plačne razrede predstavlja lep zidak v zgradbi plače in pokojninske osnove, je najbrž jasno, da restriktivnega predloga ne dajem v razmislek zaradi osebnega interesa.

 

Dodam naj še, da že nekaj let med svojimi sindikalnimi kolegi in v občasnih srečanjih z »vladajočimi« zagovarjam ponovno uvedbo »avtomatičnega« upokojevanja javnih uslužbencev. Seveda ob dopolnitvi vseh zakonskih pogojev za upokojitev in če bi hkrati upravnim organom ter javnim zavodom omogočili nadaljnje zaposlovanje takega javnega uslužbenca za določen čas in za pogodbeno določeno delo. Priznam, da ne poznam podrobnosti sedanjih vladnih predlogov v tej smeri, a načelno sem za opisani predlog, čeprav me utegne prizadeti že čez nekaj mesecev.

 

Sedaj me prizadene vsakič, ko večina propagandistov vladnih instantnih ukrepov tendenciozno izbira podatke in žaljivo komentira vlogo in položaj javnih uslužbencev ter kratko zgodovino reforme njihovega plačnega sistema. V tej zgodovini je mdr. lahko preverljivo dejstvo, da so v (tudi moji) znanstveno-raziskovalni dejavnosti zaradi izjemno visoke izobrazbene strukture povprečne plače leta 2002 še za 58 odstotkov presegale državno povprečje, sedaj pa ga ne presegajo niti za 40 odstotkov.

 

Janez Stergar