Najbolj šteje iskrenost

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 1. maj 2012 / 06:00

Za seboj ima skoraj deset let igranja. Študentska Prešernova nagrada, vesna za najboljšo žensko vlogo v filmu Izlet, po dveh sezonah igranja v gledališču je pred nedavnim prejela stanovsko nagrado Združenja slovenskih dramskih umetnikov. Pri rosnih štiriindvajsetih. Nina Rakovec iz Stražišča pri Kranju.

Ko sem vas pred nekaj dnevi prvič poklical, ste bili še na Danskem. Zgolj izlet z malo ali Izlet z veliko začetnico?

»Pravzaprav gre za nadaljevanje Izleta z veliko začetnico. Na Danskem smo bili v zvezi z novim filmom, ki bo imel naslov Dvojina in ga bo tako kot Izlet režiral Nejc Gazvoda. V agenciji za castinge v Köbenhavnu smo izvedli casting za dansko igralko, ki bo igrala v filmu. Zame je bila to izjemna izkušnja, saj sem igrala z vsemi temi puncami, ki so se udeležile avdicije. Njihovi odzivi so bili zelo različni, predvsem pa mogoče malo drugačni, kot bi jih pričakovala pri nas. To je predvsem opazno v izražanju čustev.«

Kakšen je bil odziv kandidatk za vlogo v slovenskem filmu?

»Zelo dober. Agentka nam je naredila ožji izbor igralk, ki smo jih preizkusili. Mislim, da so bili na Danskem kar presenečeni nad našo profesionalnostjo. Casting agentka se nama je z Nejcem kasneje še posebej zahvalila za krasno sodelovanje.«

Če prav razumem, bo vaše sodelovanje z režiserjem Nejcem Gazvodo po uspehu v filmu Izlet že letos dobilo novo poglavje …

»Z Nejcem sva se ravno te dni začela dobivati in delati na scenariju. Zgodba je fantastična, res ima smisel za dramatičnost. Zanimajo ga podobne stvari kot mene, kar je še en razlog, da je z njim super sodelovat. Film bomo snemali avgusta in septembra, torej bo v kino najbrž prišel enkrat čez leto, dve.«

Izlet ste snemali v za vas najbrž že precej oddaljenem poletju 2010. Na vaši igralski poti se je vmes namreč zgodilo že marsikaj, diplomirali ste na akademiji, začeli igrati v celjskem gledališču, prišle so prve nagrade …

»Prav res. Včasih moram prav pomisliti, kako je že bilo takrat, ha, ha. Snemanje tega filma je bila zame res izjemna izkušnja. Imeli smo se zelo lepo, čeprav smo garali kot živina. Zdi se mi, da se je iz te naše ljubezni do filma, ljubezni drug do drugega, rodilo nekaj zelo lepega. Rada gledam ta film.«

Največkrat ga igralci vidite na festivalih, mar ne?

»Na vsakem festivalu sicer ne, je pa včasih fino biti v dvorani in videti odziv občinstva. Nejc je sicer imel nekoliko romantično željo, da bi tudi mi film prvič videli na festivalu v Sarajevu, ampak smo ga prosili, naj nam omogoči, da si film ogledamo prej. Tako smo ga premierno mi trije igralci gledali v Kinodvoru. Sami. Festival je dogodek in težko je po prvem ogledu dajati izjave, intervjuje, ne da se pripraviš na to. Vsak ogled filma je zame precej emocionalen. Vedno se namreč spomnim, kako smo posneli kakšen kader, kaj vse se je dogajalo okrog tega. Vidiš prizore, ki te sesujejo, ker nisi pričakoval, da bodo izpadli tako, kot so.«

Nekako so vam blizu ti mladi filmarji z Dolenjskega, že pred leti ste igrali v filmu Osebna prtljaga Janeza Lapajneta, zdaj Nejc Gazvoda …

»… in tu je še Rok Biček. To so režiserji, ki delajo filme z dušo, filme, ki niso zgolj to, ampak sporočajo nekaj več. Njihove filme rada gledam, izziv pa mi predstavljajo tudi kot igralki. Hvaležna sem jim, da so me vzeli za svojo. Že v prvem letniku akademije sem bila na avdiciji za Lapajnetov film in bila sprejeta, z Nejcem pa delava že celo akademijo, tudi njegov diplomski film Skrbnik sem posnela z njim. Takrat je z nami sodeloval še legendarni snemalec Vilko Filač.«

Ali drži, kar običajno pravijo igralci, ki jim ne uspe priti na film, da v Sloveniji obstajajo posamezni filmski krogi, ki so precej zaprti. Režiserji imajo svoje priljubljene igralce, svojo filmsko ekipo …?

»Sama to težko rečem. Jaz razumem, zakaj se zgodijo take trdnejše povezave med režiserji in igralci. Midva, kot sem rekla, razmišljava zelo podobno, oba sva zelo delavna. On ve, če bom dobila vlogo v Izletu, da jo bom raziskovala, šla na onkologijo, da bom prebirala knjige o teh stvareh … Naredila bom vse, kar zmorem, da bom prispevala k filmu. Ne grem se sistema: no, pa se malo naučimo tekst in gremo pred kamero. Razumeva drug drugega pri tem, kaj hočeva, in mislim, da z vsakim novim sodelovanjem skupaj raseva naprej. Tudi dedi (legenda med slovenskimi igralci Polde Bibič, op. i. k.) mi je pravil, da je bil on igralec Matjaža Klopčiča. Če ne bi bilo Lapajneta in Gazvode, najbrž še ne bi imela toliko vlog in se ne bi tako uspešno razvijala tudi kot filmska igralka. Spoštujem ju in sem jima hvaležna.«

Film Izlet je nedvomno uspešen film, o čemer med drugim govori tudi pet nagrad vesna na zadnjem Festivalu slovenskega filma, ena je šla tudi vam za najboljšo glavno žensko vlogo …

»Žal mi je, da ljudje niso šli masovno gledat tega filma. Zdi se mi, da bi ga vsi morali videti. Seveda pa so mnenja gledalcev različna, od zelo pozitivnih do tistih, filmu manj naklonjenih. Večina ljudi običajno v vsakem slovenskem filmu išče samo napake, da igralci ne govorijo naravno, da ne znajo igrati in podobno … Slovenci smo že od nekdaj vajeni gledati tuje filme, ne glede na njihovo kvaliteto, svoje pa že a priori gledamo z neko distanco. Ampak če pogledamo zadevo z druge strani. V slovenskem filmu se te zgodba lahko toliko bolj dotakne, ker jo poslušaš v maternem jeziku in se dogaja nekje v tvoji okolici, mogoče je celo podobna tvoji in se v nekaterih delih prepoznaš …«

Na generacijski film med drugim namiguje tudi eden številnih citatov iz filma »če si tol'k st'r k' mi, si itak nesmrten, umreš šele k' si st'r in bed'n«, kljub temu pa se mi zdi, da film govori predvsem o človeku kot posamezniku. Človek je v težavah vedno sam. Če je začetek v znamenju mladostniške razposajenosti, film, potem ko se v drugem delu »prelomi«, od gledalca zahteva temeljit razmislek. Vendarle gre za vojaka, ki mu otopijo čustva, zaradi svoje drugačnosti nerazumljenega mladeniča in dekle s smrtno nevarno boleznijo …

»Ni ga človeka, ki bi bil brez problemov. Ne glede na starost. Vzemimo srednješolca, ki ima lahko problem s svojim videzom, z nasiljem nad njim, lahko se njegova starša ločujeta …

Najbrž je res, če bi hoteli narediti film, ki bi ga ljudje hodili masovno gledat, bi rekli, trije prijatelji se gremo na izlet zabavat in to počnemo do konca filma. In mladina bi se v njem prepoznala in rekla »da best, kak hud muvi, kapo dol«. Ker pa se v filmu izkaže, da ima vsak od treh potnikov svoj problem, so se ljudje malo ustrašili in se distancirali, ker se mogoče nočejo soočiti s svojim lastnim problemom. Zato tudi niso šli masovno v kino. In tudi v gledališče številni ne gredo, ker pravijo, da se nočejo soočati z bolečino še tam, kot da doma ne bi imeli zadosti problemov.

Ampak kaj pa ti lahko še drugega ponudi katarzo, če ne ravno to, da se prepoznaš v neki situaciji in da hkrati vidiš, da ne trpiš samo ti, ampak še nekdo drug … To je zame lepota filma in tudi gledališča. Da doživiš katarzo in začneš o tem razmišljati. Dober odziv smo dobili tudi od starejših, da zdaj nekoliko bolj razumejo, koliko bolečine je v naši generaciji.«

Ste bili tako kot v filmu tudi sicer sošolci?

»Luka Cimprič, Jure Henigman in režiser Nejc Gazvoda so bili sošolci, jaz pa sem študirala dve leti za njimi.«

Glede na to, da ste veliko igrali in bili uspešni že v letih študija, med drugim ste prejeli študentsko Prešernovo nagrado, so se po končani akademiji pri vas najbrž kar gnetli direktorji in režiserji večjih slovenskih gledališč ...?

»Naša generacija je imela to nesrečo, da so ljubljanska gledališča vzela precej mladih igralcev ravno dve leti pred nami. Seveda smo razmišljali, kaj bomo pa zdaj? Imela sem srečo, da me je direktorica celjskega gledališča videla v diplomski predstavi Antigona in sem takoj po akademiji tako kot moj fant Blaž dobila priložnost. Poleg predstav v Celju sem delala tudi v Novem mestu, saj me rad angažira Matjaž Berger. Ravno pred dobrim tednom sem imela v Anton Podbevšek teatru premiero v igri Knjiga o džungli, kjer igram črno panterko Bagheero. Sicer pa je res, da sem imela to srečo, da sem že na akademiji veliko delala, tako v gledališču kot na filmu. Rada delam, ni mi odveč sodelovati v takem ali drugačnem projektu. Če imam le čas, grem, saj le na ta način pridobivam nove in nove izkušnje.«

Ob svetovnem dnevu gledališča in začetku Tedna slovenske drame ste v Kranju prejeli tudi stanovsko nagrado Združenja slovenskih dramskih umetnikov. Po dveh gledaliških sezonah, pri komaj štiriindvajsetih …

»Res sem v tako kratkem času kot mlada igralka dobila kar nekaj priložnosti v različnih predstavah, tako da je žirija lahko opazila moje delo. Vesela sem nagrade, saj je ta dokaz, da delam v pravi smeri.«

Se še spominjate svojih prvih začetkov v gledališču v predstavi Blazno resno zadeti Dese Muck v Prešernovem gledališču, bilo je leta 2004, ko ste obiskovali drugi letnik kranjske gimnazije. Takrat še niste bili povsem prepričani o svojem igralskem poklicu, je bila prav ta predstava odločilna?

»Na neki način da, hkrati pa tudi ne. Spoznala sem dve skrajnosti, da teater ni samo, da se malo igramo in hecamo na odru, ampak je za tem še marsikaj, garanje, medsebojni odnosi in podobno. Kot naivnemu najstniku se ti zdi, da bodo vsi neizmerno uživali v tem, kar delajo, in da je vedno vse krasno, pa se ti kaj hitro ta iluzija podre, saj smo tudi igralci povsem običajni ljudje s slabšimi in boljšimi dnevi, z življenjem, ki obstaja tudi izven gledališča. Hkrati pa je tu tudi ta magija odra, magija vlog, ustvarjanja, brskanja po sebi, po drugih … in to pri nas, igralcih, vedno potem premaga tisto prvo. Včasih mislim, da to, kar delam, res ni ne vem kaj, ko pa recimo vidiš en dober film ali predstavo, v katerih igraš, pa veš, da je bilo vseeno vredno.«

Si vaše predstave, filme ogleda tudi vaš ded Polde Bibič?

»Vse gre gledat, on je moj najboljši in najljubši kritik. Pove mi, kaj je in kaj ni v redu. Mislim, da je kar ponosen name, in to mi res veliko pomeni. Njegovo mnenje je nad vsem.«

Ampak on najbrž na igro gleda skozi optiko neke druge generacije, včasih se je vendarle igralo drugače …

»Ne glede na to, da je bil dedi neka druga šola, igralec bo vedno igralec. Ne glede na to, kako je v svojem času igral, dobro ve, kaj v moji igri ali predstavi v celoti šteje in kaj ne. Ve, čemu gre verjeti in čemu ne, kaj se te dotakne in kaj ne. Vedno se potem kakšen teden, dva po premieri pogovoriva o predstavi. Po drugi strani pa nikoli nisva v kontaktu med samim procesom dela za kakšno vlogo. Pri tem sem nekoliko trmasta, hočem narediti sama. Mogoče še toliko bolj, ker sem imela kar nekaj problemov z njegovim imenom in tem, da sem njegova vnukinja.«

Menda ja ne, saj nič koliko igralcev in igralk že v prvi generaciji sledi svojim staršem …

»Saj veste, kakšni so ljudje, iščejo, iščejo in najdejo. Že na gimnaziji, kaj šele na akademiji, kamor tako ali tako menda prideš samo z vezami …«

… in vam tako ali tako sploh ni bilo potrebno na sprejemne izpite …

»Itak da ne. Po Kranju se je celo govorilo, da sem spremenila priimek v Bibič, da bi bila sprejeta …«

Pa vam je svetoval kaj, ko ste jih šli delat?

»Svetoval mi je pri tem, katera besedila, monologe naj izberem za izpit. Pripravila sem se sama, on pa me je potem scensko porežiral in me usmerjal, kako in kaj. Super sva sodelovala.«

Geni?

»Kaj pa vem. Če pogledamo, koliko je igralcev, ki v družini nadaljujejo poklic staršev, bi lahko rekli tudi, da je kaj na tem. Zagotovo pa drži, da smo bili otroci ali vnuki ljudi, ki delajo v gledališču, vselej zelo povezani z njim. Ko sem bila majhna, sem bila veliko z njim v gledališču. Že kot majhna sem spoznala, da ta poklic ni nekaj samoumevnega, videla sem, kako ti igranje zleze pod kožo in postane del tvoje osebnosti.«

Gledališče in film sta precej različna medija. Pravijo, da vsakega igralca kamera nima enako rada, ali to drži?

»Mislim, da to ne drži. Vsak igralec bi bil sposoben narediti filmsko vlogo. Med gledališčem in filmom se razlikuje predvsem pristop k delu. Pred kamero se igra nekoliko drugače. Vseskozi imaš zavedanje, da je nekje okrog tebe kamera in se moraš odpirati vanjo. Mogoče je igra v nekem smislu v filmu bolj subtilna, sicer pa zelo podobna v obeh primerih.«

V filmu lahko večkrat ponavljaš kader …

»Prvič je vedno najboljše …«

Res?

»Vse bolj sem prepričana v to. Prvič je spontano in če gre vse v redu, je to najboljše. Govorim zlasti o težkih, emocionalnih scenah. Tako kot v gledališču, če hočeš samega sebe ponoviti, je to ponavadi katastrofa. Hkrati pa je res, da včasih lahko kakšen detajl, ki ga prvič nisi vključil v igro, kasneje dodaš. Odvisno je od režiserja, kako te zna usmerjati. Vedno potrebuješ nekoga od zunaj, da te usmerja, ne glede na to, kako dober in izkušen si.«

Vedno sprejmete režiserjeve opazke, bodisi kritike bodisi pohvale? Koliko ste kot mlada igralka sploh lahko »pametni«?

»Zaenkrat nimam biti kaj pametna v tem smislu. Če se gremo pri delu boj egov, bo na koncu rezultat en k…. Seveda če hočeta dobro izpeljati projekt, bosta tako igralec kot režiser tiščala svoj ego, ampak oba morata v pravem trenutku znati tudi poslušati. Igralec marsikdaj po režiserjevi pripombi lahko naredi boljše in obratno, tudi režiser mora kdaj pa kdaj sprejeti predlog igralca. Tisti poljub v Izletu, ko se ob ognju poljubiva z Gregom …«

S tem poljubom se film lomi …

»Tako je. Nejc ni hotel, da se poljubiva. Midva s soigralcem sva bila prepričana, da se morava poljubiti. To je namreč zelo pomemben del filma. Takoj je spoznal, da imava prav. Sodelovanje med igralcem in režiserjem je zelo pomembno.«

V obrazložitvi k stanovski nagradi je za vas zapisano: je senzibilna, odzivna, spretno prehaja med različnimi čustvenimi stanji, pri transformacijah v različne odrske like pa uporablja vsa svoja izrazna sredstva, od glasu in obrazne mimike do gibanja telesa. Nina Rakovec se vseskozi zaveda, da je za vrhunske igralske dosežke pomemben vsak detajl in ničesar ne prepušča naključju. V čem sami zase mislite, da ste najboljši?

»Ah, vse to znajo tudi drugi. Mislim, da je največ vredna iskrenost do tega, kar delam. Hvaležna sem za to mojo intuicijo, vse delam po njej, in upam, da ne bom izgubila zaupanja vanjo. Sicer pa samo igram, nimam se za genialno. Sem pa do sebe zahtevna in po vsaki vlogi od sebe zahtevam še več in še boljše. Le tako človek napreduje.«

Gledališče in film se pri vašem delu močno prepletata …

»Se. Gledališče je vsakdanji kruh, ampak če bi bilo pri nas to mogoče, bi predvsem snemala filme. Je pa res, da se mi v zadnjih dveh letih življenje odvija precej hitro, stara sem šele štiriindvajset let, pa že skoraj deset let igram.«

Menite, da je za igralce mlade generacije edina možnost, da ste v svojem poklicu iskreni in da si upate tudi tvegati. Druga možnost je, da nekje obstaneš in čakaš, kdaj ti bo nekdo zmanjšal plačo …

»Seveda. Ampak verjemite, ni lahko tvegati. Ne veš, kaj bo s teboj, boš jutri še ali te ne bo več. Hkrati služba predstavlja neko zavetišče v socialnem in finančnem smislu. Če tvegaš, imaš dve možnosti, da je noro, da se ti povsem utrga in delaš in živiš, preprosto letiš in si svoboden, druga možnost je, da propadeš. No, je pa tudi tisto vmes, malo gor, malo dol.«

Nedavno sem bral, da je ljudem, preden umrejo, najbolj pogosto žal, ker v življenju niso delali tistega, kar so sami želeli, ampak tisto, kar so drugi želeli od njih …

»V tem zastaviti pravo smer je najtežje. Vedno ti nekdo, država, družba, okolica narekuje, kako živeti, kdaj imeti družino, otroke …. da pri mojem poklicu ni dobro imeti psa. Zato sem si ga kupila. Kasper mi pomeni svobodo, živeti v trenutku, hkrati pa mi daje neko disciplino in red.«

Kasper?

»Kasper, prijazni duhec.«

Jeseni vas torej čaka nov film z Nejcem Gazvodo …

»Že maja in junija z Markom Šantićem snemam televizijski film. Fina zadeva. Zgodba o ljubezni, izgubljenosti. Igram glavno žensko vlogo, moj soigralec pa je Janko Mandić. Ravno te dni sem imela poskusna snemanja. Lani sem posnela film Vandima z Jasno Hribernik. Krasen scenarij, fina izkušnja, delali smo dobro, žal pa smo še danes brez plačila.«

?

»Ja. Vsi, igralci, snemalci, tehnika … vsi. Delali smo mesec, dva za nič denarja. Med nami je bilo tudi veliko takih, ki od filma živijo. Žalostno.«

Še niste prišli do točke, ko poleg scenarija in imena režiserja, vprašate tudi, kdo je producent filma?

»Saj, očitno bo potrebno tudi to. Tu se nisem ukvarjala z okoliščinami, zakaj je tako in tudi ne krivim nikogar. Ampak je pa katastrofa. Sem zadnji človek, ki bi mu šlo samo za denar, ampak preživeti je pa tudi treba.«

Se strinjam, človeka, ki pošteno dela in da celega sebe v svoje delo, najbolj boli »nateg« …

»Predvsem to.«

Gledališče bo v prihodnjih mesecih v zatišju?

»Z Bergerjem bom junija delala na projektu skupaj s Siddharto za festival Rock Otočec.«

Za en koncert?

»Ne vem natančno. Oni bodo glasbeno in pevsko, mi bomo pa poskrbeli za igralsko plat zgodbe.«

Ti Dolenjci so odštekani …

»Super so. Prav rada jih imam.«

Predlagam, da gremo naredit še nekaj fotografij tja proti »stražiškemu živ žavu«, ampak v tem dežju … Nina, se strinjate, da na spisek, kakršnega je v filmu Izlet imel Andrej, češ kaj vse mu gre na k… , mi zapišemo: na k… nam gre, če dežuje, kadar želimo za intervju narediti nekaj fotografij na prostem.

»Definitivno se strinjam.«