Spet ena "za drugič"

Velika nevarnost požara zaradi vetra nam je vzela kopanje v kalanki in nam podarila pešačenje v mesto in nazaj.

Torej parkiramo na platoju vrh hribčka in se odpravimo peš v prvo calanque oziroma po naše kalanko. Slednje so prava turistična atrakcija na obali med La Ciotatom in Marseillom, največ pa jih je prav nekje na polovici poti med njima, torej okrog Cassisa. Ne manjka ladjic, ki vozijo med mesti in s katerih si je mogoče pofotkati to čudo sveta, nekatere izmed njih pa imajo v programu tudi postanek v eni izmed kalank, kjer je moč v čistem morju namočiti rit. Ne bom se spuščal v njihovo geološko sestavo, je pa za te ozke zalivčke značilno, da se samozavestno zajedajo v obalo, nad njimi pa se običajno dvigajo strmi klifi, ki ponekod menda segajo sto in več metrov visoko.

Odpravimo se na tistega, ki je sicer najdaljši izmed tistih okrog Cassisa, ampak je nam tudi najbližji. Že z vrha se vidi, da dol spodaj ni neke čiste vode za kopanje, je pa zato v zalivu parkiranih kup enih jadrnic in seveda tudi malih jahtic. Znameniti stavek »gremo pogledat, če smo že tle«, pade na plodna tla, zato se po bližnjici skozi neka grmovja spustimo do rampe, kjer nas obrne redar. »A niste videli črnih tabel, ki jih je povsod dovolj in na njih piše, da je dostop v kalanke danes prepovedan. Zakaj že? Zaradi prevelike nevarnosti požara, že cel dan namreč kar precej piha veter.

Že res, da smo na poti videli nekaj črnih tabel z opozorilom, ampak le kdo bi jih porajtal, saj smo bili vendar na dopustu. No, naravovarstveni redar nam je še svetoval, naj naslednji dan na internetu preverimo, kakšno je stanje. Ker nas je naslednji dan pot že nesla naprej, smo se potolažili z ugotovitvijo, da bomo to zanimivost prihranili za naslednje potovanje. Odpravimo se na drugo stran peš do mesta, kjer spet pademo v gnečo, značilno za mesta na Azurni obali. Pravijo, da, če si bil v Parizu, moraš videti tudi Cassis. Po moje da bi slednjega z lahkoto izpustili. Medtem ko se punce odločijo za osvežitev v morju, fantje v trenutku postanemo izbranci, ki se bodo vrnili nazaj na hrib po avtomobile. Sicer pa dan ni bil povsem običajen četrtek, ampak 14. julij, francoski nacionalni praznik.