Son Rise terapija pomaga Tianu

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: GG Plus / sreda, 25. april 2012 / 06:00

"Ne sprašujeva se več, zakaj je avtist, Tiana sva sprejela takšnega, kakršen je - je sonček, zlat deček in največ nama pomeni, da je srečen," pravita Lejla Konjič in Jasmin Delić z Jesenic, starša triinpolletnega Tiana.

Tian se je rodil dva meseca prezgodaj in ima že od rojstva razvojne težave. Lani novembra so mu po številnih preiskavah postavili diagnozo - motnje avtističnega spektra. Tian še vedno ne govori, ima ponavljajoče se obnašanje, ne zna se vključiti v igro svojih vrstnikov, čeprav nadvse rad hodi v vrtec. A je kljub vsem težavam dobrovoljen otrok, ki ima rad objeme, pravita njegova mamica in očka.

Program Son Rise

Takoj ko so zdravniki Tianu postavili diagnozo, sta se Lejla in Jasmin zakopala v strokovno literaturo in začela brskati po internetu, včasih sta na ta način prebedela cele noči. »Ko Tian zaspi, sva včasih do štirih, petih zjutraj na internetu, iščeva informacije, bereva … Na enem od takšnih brskanj po spletu sva po naključju naletela na povezavo na spletni naslov programa Son Rise v Ameriki in ko sva začela prebirati stran, se nama je začel odpirati nov svet,« pripovedujeta. Program je bil nagrajen za najboljšo terapijo za avtizem na svetu v letu 2011, njegovo bistvo pa je v tem, da se starši sami usposobijo za terapevte svojega otroka in z ljubeznijo, vztrajnostjo in navdušenjem potem izvajajo terapije vsak dan kar doma, v posebej urejeni igralni sobi. A ker država takšnih programov ne financira, sta stroške enotedenskega usposabljanja morala pokriti sama. Pri tem so jima na pomoč priskočili domačini z Jesenic, ki so organizirali dobrodelni koncert, ter Jasminovi sodelavci na policiji, ki so pripravili Dobrodelni tek za Tiana. Obojim sta Lejla in Jasmin neizmerno hvaležna. Tako se je zbralo dovolj denarja, da sta februarja letos odšla v Ameriko. »Teden je minil hitro, saj so bila predavanja zelo zanimiva in polna koristnih informacij. Naučila sva se, kako se pridružiti otroku, ki živi v avtističnem svetu, ter kako mu na ljubeč in igriv način pokazati, da je lepše biti v družbi kakor biti sam, kar je eden največjih izzivov oseb z avtizmom. Neprecenljive so bile tudi izkušnje ostalih 85 udeležencev z vsega sveta, s katerimi sva stkala prijateljske vezi in s katerimi bova ostala v stikih še naprej ter si delila ideje, kako pomagati našim otrokom,« sta povedala po vrnitvi. Za Tiana so tako že preuredili njegovo otroško sobo, v kateri ni nobenih elektronskih naprav, televizije, računalnika, in kjer z njim delata vsako popoldne po več ur. »Gre za delo ena na ena, torej dela eden od naju s Tianom, bistvo terapije pa je v tem, da se vključiš v njegov svet, da se pridružiš njegovi igri in ga hkrati skušaš voditi in prek smiselne igre korak za korakom učiti novih stvari. Z njim delamo po pet ur na dan, v sobici tudi je in pije in lahko rečem, da je od prvih ur v igralni sobi pa do danes že opaziti napredek pri Tianu,« pravi Lejla.

Potrpežljivost. Potrpežljivost. Potrpežljivost.

S Tianom občasno delata tudi babica in dedek, Lejla in Jasmin pa bi bila zelo vesela tudi kakšnega prostovoljca, ki bi bil pripravljen preživeti s Tianom kakšno uro na dan in spoznati njegov svet. Bistveno pri tem je, da ima oseba tri e-je (v angleščini) – energy, enthusiasm in excitement (energijo, zavzetost, navdušenje), ki jih je pripravljena pokazati ob vsakem, še tako majhnem napredku, ki ga pokaže otrok. Ali kot je napisala Ellen Notbohm, mati dveh sinov z avtizmom iz Amerike, je za otroka z avtizmom potrebno troje. Potrpežljivost. Potrpežljivost. Potrpežljivost.

Lejla in Jasmin pravita, da sta ves čas tudi v stiku s terapevti programa Son Rise, na katere se lahko obrneta z vprašanji ali ko se, kot pravita, »ustavita«, ko ne vesta, kako naprej. Ker je avtističnih motenj tudi v Sloveniji vse več, v okviru našega zdravstva pa denimo Tianu pripadajo le tri ure dela s specialnim pedagogom na teden, bi Lejla in Jasmin s programom Son Rise, ki ju je navdušil, seznanila čim več staršev. Doslej so bile na tečaju v Ameriki štiri slovenske družine, Lejla pa je odprla internetni naslov sonrise.slo@gmail.com, kjer je na voljo za vse dodatne informacije.

Lejla in Jasmin se zavedata, da je pred njima in Tianom še dolga pot. Pravzaprav maraton. »Z vztrajnostjo, pozitivnim pristopom ter z znanjem, ki ga imava, verjameva, da bo Tianov napredek v prihodnosti samo še večji. Zavedava se, da morda nikoli ne bomo prišli do cilja, a vsekakor se bomo trudili, da pridemo čim bližje cilju. Najbolj srečna bova, ko bo Tian sam znal povedati, kaj želi, ko bo sam prebral kakšno knjižico … Trudili se bomo, nenehno!« sta odločena Lejla in Jasmin.

Ali kot je zapisala Ellen Notbohm v imenu otrok z avtizmom: »Delaj, kot da je moj avtizem le drugačna sposobnost, in ne nesposobnost. Glej, kaj vse mi je avtizem 'podaril'. Mogoče res ne znam vzpostaviti očesnega kontakta, ampak ali si opazil, da ne lažem, ne goljufam pri igrah, ne obsojam drugih? Verjetno ne bom drugi Michael Jordan, lahko pa sem, ker imam sposobnost neverjetnega opazovanja in osredotočanja na detajle, drugi Einstein ali Mozart ali Van Gogh. Tudi oni so imeli avtizem.«