Pariški maraton

Lili Žura, rekreativna maratonka (če je to sploh lahko pravi izraz za človeka, ki preteče 42 kilometrov), se nam je javila že po pretečenem Newyorškem in Berlinskem maratonu. Pred nekaj dnevi pa je pretekla maraton v Parizu.

Povejte nam, zakaj ravno Pariški maraton?

»Pravzaprav sem letos želela preteči Londonski maraton, vendar je tja zelo težko priti tudi preko turističnih agencij, letos pa so še olimpijske igre, pa je bilo zanimanje še toliko večje. Potem sem začela gledati, kam bi lahko še šla. Na vrhu lista sta bila Dunaj in Pariz. Odločila sem se za Pariz.«

Pariški maraton je vedno zelo dobro obiskan? Povejte nam kaj več, motivirajte nas, da se tudi mi nekoč podamo v Pariz preteči maraton.

»Pariz je mesto z dušo in seveda ogromno kulturnih znamenitosti. Francozi so malo posebni, zelo malo jih govori tuje jezike, tako da hočeš nočeš sem morala uporabljati francoščino še iz gimnazijskih let. Maraton je eden izmed zelo znanih in tudi udeležba je zelo številna. Letos je bilo prijavljenih 40 tisoč tekačev. S strahom sem na internetu spremljala vremensko napoved, ki se je spreminjala iz dneva v dan. Napovedan je bil dež in veter. V Pariz smo prišli nekaj dni prej in seveda poskušali videti čim več, čeprav smo že vsi bili večkrat v Parizu. Ne moreš se upreti Eiflovemu stolpu, Sacre-couer, Molin Rouge, … Dan pred tekmo sem bila utrujena in me je pošteno skrbelo, ali bom zmogla ali ne. Zjutraj sem najprej odprla okno in se pošteno oddahnila, kazalo se je sonce. Ko smo prišli iz hotela, pa je pihal kar močan veter in bilo je le okrog 4 stopinj. Startni prostor je bil na Elizejskih poljanah, bila je neizmerna gneča in tudi organiziranost slaba. Moral si se kar veliko sam znajti. Zaradi mraza smo morali obleči vrečke, ki smo jih dobili s startno številko. Manjkalo je WC-jev, pijača je bila na začetku, ko si vstopal v štartno linijo. Proga sama je bila dokaj težka, kar nekaj vzponov in spustov. Začeli smo teči na znameniti ulici Champs Elisee s Slavolokom zmage v ozadju, do Vincentskega gozda z gradovi in potem čez cel Pariz do Bolonskega gozda in ciljem na drugi strani slavoloka. Prijavila sem sicer boljši čas, vendar je bilo zgleda več takih, tako da sem izgubila veliko energije s slalomiranjem med slabšimi tekači. Veter je bil občasno močan, mrzel in seveda največkrat v prsi. Vzdušje ob progi je bilo zadržano, mlačno bolj francosko. Imela sem majico s svojim imenom, pa me niti eden ni poklical in navijal zame. V New Yorku in Berlinu vsi kričijo in te spodbujajo, če pa preberejo še tvoje ime na majici, pa te kličejo tudi po imenu.«

Kdaj je prišla prva kriza?

»Že od 20. kilometra sem imela veliko krizo, tako da sem se ves čas spraševala, kaj mi je tega treba … Do 30. kilometra sem se prepričevala, potem pa sem razmišljala v smeri, če sem prišla do sem, bom pa že še teh 12 kilometrov zdržala. Nisem se mogla znebiti misli, kaj mi je sploh to treba, vse me je motilo in moram reči, da tudi bolelo. Vse več tekačev je hodilo, ampak nihče se ni umaknil ob rob oziroma so bili bolj redki, pa še gledalci so tekali čez progo. V Bolonjskem gozdu je bilo nekaj proge po granitnih kockah, kar je na koncu zelo težko. Vmes se mi je Garmin izklopil, tako da še nisem imela občutka, koliko časa bom tekla. Ob prihodu v cilj je bila gneča grozna. Najprej si dobil majico Finisher, medaljo, potem pa si se moral prebijati do oblačil, ki si jih shranil, in do hrane ter pijače. Za prehod sem porabila skoraj eno uro, tako da je moje spremljevalce že pošteno skrbelo. Ocena Pariškega maratona je slaba - slaba organizacija, gneča, nobenega vzdušja tako, da me verjetno tam ne bodo več videli.«

Torej vam Pariški maraton ne bo ostal v prijetnem spominu? Ste imeli vsaj čas teka tak, kot ste ga pričakovali?

»Slovencev je bilo veliko na Pariškem maratonu in mogoče so oni lepše in boljše preživeli ta maraton, zato ni nujno, da je moje mnenje edino pravo in moji vtisi slabi, ampak meni Pariz kot prireditelj tako velikega maratona ne bo ostal v prijetnem spominu. Moj čas sicer na vse skupaj ni bil tako slab 3.59.12, in hči Lana mi je na koncu rekla: »Joj, mami, ti si pa res dobra, sploh ne zgleda, da si tekla, drugi so videti veliko slabše.« Po teku nisem imela večjih težav, vendar je moj nasmeh bil zaradi slabega vzdušja bolj grenak.«

Tekel je tudi vaš mož Marjan?

»Tekel je tudi Marjan, ampak je na 13 km odnehal, ker ga je zvil išias. Sicer pravi, da bi se lahko v mojem času privlekel do cilja, ampak to mu ni izziv, ker bi želel izboljšati čas iz New Yorka. Strinjam se, da nima smisla, da se čisto do konca iztrošiš in si podrt še nekaj časa. Marjan pravi, da bi jaz lahko šla veliko bolje, če bi se malo bolj potrudila, ampak meni gre bolj za sodelovanje in mislim, da je uspeh, da že toliko kilometrov sploh prideš v normalnem času.«

Kaj sledi?

»Težko sem dočakala, da mi ni treba samo teči, ampak da grem lahko tudi na kolo. Priprave na maraton so kar zahtevne in nisem si upala početi nič drugega, kot samo fitnesirati in teči.«