Umrla je Mimi Malenšek

V petek, 13. aprila, je v Domu starostnikov v Trnovem umrla slovenska pisateljica in prevajalka Mimi Malenšek, pokopali pa so jo v sredo v Podbrezjah.

Podbrezje - Rojena je bila 8. februarja 1919 v Dobrli vasi na Koroškem. Njena starša sta se spoznala med prvo svetovno vojno: oče je bil ranjen vojak, mama pa begunka, ki je negovala ranjence. Vzljubila sta se in rodila se je Mimi. Nista se poročila. Mimi je bila pri mami le nekaj mesecev, potem pa ni več imela stikov z njo: trimesečno je mama prinesla k očetu v Podbrezje, ker ni mogla skrbeti zanjo. Oče se je poročil in Mimica je dobila še nekaj polbratov in polsester. Doma je bila kmetija, vendar ni bila dovolj velika, da bi lahko preživela vso družino, zato je oče delal na Jesenicah v železarni. Na to obdobje ima lepe spomine. Pozneje je skrbela za bolna in ostarela stara starša. S Podbrezjami je ostala povezana vse življenje, ob devetdesetletnici pa so tamkajšnji kulturniki priredili dobro obiskano in odmevno prireditev njej v čast.

Ljudsko šolo je obiskovala v domačih Podbrezjah, eno leto je hodila v Tržič v meščansko šolo, potem pa na gimnazijo v Kranju. Končala je še trgovski tečaj in knjižničarsko šolo. Če bi bilo možno, bi odšla študirat zgodovino ali umetnostno zgodovino, tako pa se je na teh področjih izobraževala sama in na podlagi tega pisala romane, dolge tudi po petsto, šeststo strani.

Po končanem šolanju se je zaposlila pri Vzajemni zavarovalnici, ki je izdajala tudi mesečnik Naša moč. Takrat je bil urednik Janko Mlakar, seznanila pa se je tudi z nekaterimi drugimi pisatelji. Tudi sama je začela v Naši moči objavljati najprej kratko prozo, njeno prvo daljše delo, ki je izšlo, pa je bila povest Pesem polja. Pisala je že prej, doma je imela veliko rokopisov, ki pa ni vedela, kam naj jih pošlje. Če pa je kaj poslala, se ni podpisala s pravim imenom, pa tudi urednikom se ni hotela pokazati, ker bi je kot mladega dekleta ne jemali resno. Tudi plačevali so bolj slabo - poleg tega pa so ji dali še poduk, da mora biti mlad pisatelj hvaležen, da ga sploh kje objavljajo, na honorar naj pa raje ne misli. Prva dela je pisala z roko, potem pa ji je mož - skoraj kot poročno darilo - prinesel iz Švice pisalni stroj in od takrat naprej ničesar več ne napiše z roko. Poročila se je še pred vojno, njen tast je bil lastnik tovarne pohištva. Rodila je dva otroka, sina in hčer. Po vojni je družina izgubila premoženje in treba je bilo poskrbeti za preživetje. Za nekaj časa se je zaposlila, zamenjala nekaj služb, marsikje je delala prav kratek čas, potem pa začela spet pisati, večinoma dolge romane z zgodovinsko tematiko, veliko je tudi prevajala. Njena dela pri kritikih in v medijih niso bila deležna prevelikega odmeva, v nasprotju z marsikaterimi drugimi pa so našla pot med bralce, izhajala so v kar visokih nakladah.

Za svoje književno delo je prejela literarno nagrado mesta Ljubljane, leta 2002 pa je prejela častni znak svobode Republike Slovenije za ustvarjalni prispevek k slovenski književnosti in kulturi.