Kampi so, a ne za nas

Časa dovolj. Kampov tudi. A kaj, ko so ti polni, nikakršni ali pa smo sami izbirčni. Nazadnje smo se vrnili v prvega.

Tako. Še preden smo zapeljali na dirkališče, smo se od njega poslovili in ga prepustili vsem, ki so hitrejši od nas. Pravzaprav smo se spustili z gričevnatega zaledja navzdol proti obali, v mesto La Ciotat. A ne povsem. V krožišču, kjer se je potrebno odločiti za vstop v mesto, smo zapeljali v nasprotno smer, znova v hrib. Kraj Ceyreste, nad njim kamp. Ni na obali, se pa lepo vidi dol skoz skozi visoke iglavce. Borovce, kolikor se še spomnim. Tip z recepcije vzame Aljaža s seboj in mu pokaže tri prostore za šotore in naše avte. Vrne se ne prav navdušen, češ da bi šlo, a so parcele nekoliko čudne na betonskih terasah in so tla preveč peščena. Kaj bomo. Tema ravno še ni bila, nekaj kampov pa je tudi še v samem La Ciotatu, nekaj kilometrov niže. Zahvalimo se in gremo dalje, bomo pa ja našli še kaj boljšega. V mestu, čeprav ne prav velikem, sam imam v spominu izpred dvajsetih let predvsem stari del ob obali, se nekoliko izgubimo, a kasneje »obogateni« s turističnim zemljevidom mesta le najdemo enega. Kamp je bil prava katastrofa. Že pogled na plastične premične sanitarije in precej dotrajano stavbo s tuši in umivalnico nas je obrnil, preden smo rekli keks.

Znova obrnemo in se po obalni cesti v smeri proti Toulonu zapeljemo do naslednjega »šotorčka« na našem zemljevidu. Kamp simpatičen že na prvi pogled, a v njem prostora niti za miš, kaj šele za šest odraslih in dva otroka z vso pripadajočo kamp opremo. Nič, zapeljemo se še dva kilometra do naslednjega. Ko vidim restavracijo ob njem, si takoj obudim v spomin, kako nas je sredi devetdesetih let, ko sem bil drugič v La Ciotatu, kakih petnajst počastil lastnik restavracije, takrat menda podžupan mesta. No, na recepciji smo presenetili gospo, ki je znala samo francosko. Z mojo za silo francoščino mi ji uspelo razložiti, kaj bi, pa nas je trojico kar naložila na avtomobilček, ki so ga očitno odpisali na kakšnem golfskem igrišču, in nam pokazala prostor, ki je bil … skratka »ni bil«.

Počasi smo ugotovili, da smo si z izbirčnostjo nakopali samo en kup problemov. Najbolje bo, da se vrnemo v prvega. Ura je že okrog desete zvečer in komaj nas spustijo noter. Še sreča, da ni bilo več receptorja od prej. Nekdo nam je očitno tik pred nosom zasedel eno parcelo, tako da smo se sparkirali na dve preostali. Šotore smo postavljali v temi, ker mi je šlo, priznam, vedno precej na živce. Naš dobrotnik (očitno mož iz nočne izmene) nam je celo od nekod potegnil elektriko … Zjutraj smo opazili, da kar od sosedov.