Samo da lahko pomagam

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Zanimivosti / ponedeljek, 9. april 2012 / 06:00

Srečko Blagovič se je kot krvodajalec vpisal že 110-krat. Na Gorenjskem se število krvodajalcev veča. Le prostovoljno in neplačano krvodajalstvo uživa tudi najvišje zaupanje javnosti, poudarjajo na Rdečem križu Slovenije.

Praše - »Nisem za to, da bi se za kri plačevalo. Najbolj sem vesel tega, da lahko komu pomagam, morda celo rešim življenje. Si predstavljate, kako toplo mi je bilo pri srcu, ko se mi je neki oče zahvalil, ker sem z darovanjem krvi pomagal njegovemu sinu?« je povedal Srečko Blagovič, ki se je trinajstega marca letos že sto desetič vpisal kot darovalec. Prvič je daroval kri pri osemnajstih letih, zgled je imel pri svojih starših, saj sta bila oba krvodajalca. »Petdesetkrat sem redno daroval kri na krvodajalskih akcijah, vsake tri mesece, če sem bil le zdrav. Potem sem enajstkrat daroval plazmo, zdaj pa darujem, ko me pokličejo iz ljubljanskega Zavoda za transfuzijsko medicino. Največkrat darujem bolnikom, ki so zboleli za rakom, levkemijo in mi iz krvi vzamejo bele krvničke. Ker nimam vozniškega izpita, pome pride taksi, Zavod pa pokrije strošek prevoza. Pred vsakim odvzemom, včasih pride tudi na dva tedna, mi pregledajo kri, pregleda me tudi zdravnik. Po odvzemu se počutim v redu,« je opisal Blagovič, ki bo, če bo le zdrav, daroval do 65. leta, kot je zgornja meja darovanja pri moških.

Kri za plačilo?

Lani je bilo nekaj manj kot 116 tisoč krvodajalcev v Sloveniji. »Statistično beležimo v letu 2011 za 4,3 odstotka ali 4794 več prijavljenih krvodajalcev. To so drugi najboljši rezultati, vezani na število prijavljenih krvodajalcev v zadnjih oseminpetdesetih letih. Samo na Gorenjskem je število iz leta v leto večje; z 10.735 prijavljenih krvodajalcev leta 2001 na 12.421 v letu 2011,« je sporočil Boštjan Novak iz Rdečega križa Slovenije in poudaril: »V Evropi velja načelo, da si mora vsak narod sam zagotoviti zadostne količine krvi, krvnih komponent in zdravil iz krvi, kar pomeni, da je treba imeti tako organizirano krvodajalstvo in transfuzijsko službo v državi, da načrtuje in izvaja program samozadostnosti. Ker imamo v Sloveniji le dva milijona prebivalcev, je področje samozadostnosti v veliki meri odvisno od državljanov, ki so pripravljeni dati kri. Le prostovoljno in neplačano krvodajalstvo uživa tudi najvišje zaupanje javnosti. V Sloveniji je bila taka oblika dajanja krvi vpeljana že leta 1953, zato si ne predstavljamo, da bi za dano kri prejeli plačilo, saj bi to pomenilo nevarnost, da bi ljudje iz nealtruističnih vzgibov darovali kri; darovali bi jo izključno iz koristoljubja, zaradi denarja, pri tem bi lahko zamolčali dejansko zdravstveno stanje, samo da bi dobili denar. S tem bi lahko škodili sebi in drugim bolnikom. Svetovna zdravstvena organizacija in Mednarodna federacija RK zagovarjata prostovoljno krvodajalstvo. Pri nas ta sistem trenutno omogoča, da zberemo dovolj krvi za potrebe slovenskega zdravstva.«

Prost dan naj ostane

Darovalec Srečko Blagovič je povedal, da delodajalec ni imel vedno razumevanja za njegovo krvodajalstvo, ker ga tisti dan ni bilo na delu. »Večkrat sem doživel očitek, zakaj moram spet jaz darovati, zakaj ne kdo drug. Potem so delodajalca poklicali iz Zavoda za transfuzijsko medicino in mu razložili, da tega ne izkoriščam, ampak s tem pomagam sočloveku,« je razložil Blagovič in dodal, da je delodajalec tako ali tako dobil plačan ta dan njegove odsotnosti. »Ne zdi se mi prav, da bi krvodajalcem vzeli še ta prost dan. Potem jih bo manj,« je še poudaril. »Če bo še naprej ostajal posluh za tovrstno dejavnost pri delodajalcih ter podpora v širši skupnosti, bomo lahko še naprej uspešno izvajali krvodajalske akcije,« je dejal Boštjan Novak. Na zdravstveni zavarovalnici pa računajo po svoje, in da bi privarčevali, razmišljajo tudi o tem, da bi z ukinitvijo prostega dne za krvodajalce prihranili 150 evrov za vsak odmerek krvi.