Kljub izgubi optimistično

Skupina Lip Bled je lani ustvarila za pol milijona evrov izgube, skoraj vso na račun odpisov terjatev do kupcev. "Rezultati niso optimalni, a smo zadovoljni," pravi Alojz Burja.

Bled - Lani je Lip Bled s prodajo vrat ustvaril 19,5 milijona evrov prometa, Lip Bohinj 16 milijonov s prodajo opažnih plošč. Z drugimi besedami je bila realizacija pri vratih za 13 odstotkov višja kot leto prej, pri opažnih ploščah za štiri odstotke. »Rezultati niso optimalni, vendar smo zadovoljni, saj kaže na pozitiven trend poslovanja. Našo branžo je v letih 2009 in 2010 gospodarska kriza zelo prizadela, zato je sedemsto tisoč evrov izgube v letu 2011 (v Lip Bled, op. a.) ali za polovico manj kot v dveh letih prej dober rezultat,« pravi direktor Alojz Burja.

Izguba gre tudi na račun stanja slovenskega gospodarstva, predvsem propada treh največjih gradbincev. Z Gradbenim podjetjem Grosuplje je Lip Bled izgubil skoraj štiristo tisoč evrov. Poleg teh terjatev so odpisali tudi zaloge, sicer bi skupina poslovala pozitivno (Lip Bohinj je leto zaključil z dvesto tisoč evri dobička). Skupino Lip Bled sestavljajo podjetja Lip Bled s proizvodnjo vrat in Lip Bohinj s proizvodnjo opažnih plošč (65-odstotni lastnik Lip Bled, preostalo avstrijski partner Hasslacher) ter manjše invalidsko podjetje in Lip Bled Zagreb. Na Bledu je zaposlenih 244 sodelavcev, v Bohinju 205 sodelavcev.

Ti so lani tudi močno povečali produktivnost. Na Bledu za 33 odstotkov oziroma na dobrih 28 tisoč evrov, v Bohinju kar za 46 odstotkov ali na 24.400 evrov. Povišanje gre na račun boljših rezultatov in tudi zmanjšanja števila zaposlenih - na Bledu je odšlo 82 sodelavcev, v Bohinju 12 sodelavcev. »V znižanje števila zaposlenih smo bili prisiljeni zaradi razmer na trgu,« pravi direktor, ki se zaveda, da so plače slabe: »Sprejeli smo nov plačni model, ki bolj odraža rezultate poslovanja. Čeprav smo povprečno prejemke povečali za osem odstotkov, so plače slabe.« Pojasni, da je povprečna plača v Lip Bledu 1100 evrov bruto, kar je za slovensko lesno industrijo dobro, a še vedno za štiristo evrov nižje od slovenske povprečne bruto plače.

Lastna blagovna znamka

Alojz Burja pravi, da zaposlene v Lip Bledu opogumlja, da lahko tudi v času gospodarske krize prodajajo končne izdelke z lastno blagovno znamko. To z drugimi besedami pomeni, da jih nihče ne more izriniti in nadomestiti s cenejšimi in manj kvalitetnimi izdelki. Po drugi strani se zaveda, da izdelki Made in Slovenia še vedno nimajo prave veljave v Evropi in morajo biti zato vsaj pet odstotkov cenejši od konkurence, čeprav je kvaliteta na isti ravni. »Konkretni industrijski izdelki, ki jih lahko prodajamo v tujini, so lahko slovenska pot za izhod iz krize,« pravi Burja in nadaljuje: »Naš izdelek niso le vrata, poleg sodita še svetovanje in montaža. In to nam uspeva.«

V prvih treh mesecih tega leta so v Lip Bled prodali za petino več vrat kot v istem obdobju lani. »Verjamemo, da bomo letos dosegli boljše rezultate kot lani,« napoveduje direktor in poudarja, da redno odplačujejo kredite bankam. Te so sicer zelo previdne pri kreditiranju njih ali njihovih kupcev, žal opaža, da država in občine niso več dober plačnik. Prodajo bi lahko močno povečali, a se ne bi radi opekli, pravi direktor.

Umik avstrijskega partnerja

Avstrijski Hasslacher je v Lip Bohinj lastniško vstopil leta 2009 z nakupom 35-odstotnega deleža. Razlog so kvalitetne opažne plošče, ki so narejene iz kvalitetne hlodovine s Pokljuke, Mežakle in Jelovice, njihova cena je celo višja kot pri nemških opažnih ploščah. Avstrijsko podjetje je imelo v rokah tudi opcijo, da odkupi še 39-odstotni lastniški delež, a se je vmes zamenjalo vodstvo in povsem spremenilo strategijo poslovanja - usmerili so se v proizvodnjo izdelkov, ki se uporabljajo pri gradnji montažnih hiš, opažne plošče pa so namenjene tradicionalni gradnji.

»Nova usmeritev, slabi rezultati iz preteklosti, delovnopravna in davčna zakonodaja jih je odvrnila od dodatnega nakupa. Celo več, iz lastništva bi se radi v prihodnosti umaknili,« pojasni Alojz Burja in na vprašanje, ali bo Lip Bled odkupil njihov delež nazaj, odgovarja: »Denarja ne bomo namenjali za odkup lastniških deležev, toliko več pa investicijam. Naš razvojni načrt predvideva, da bomo poleg proizvodnje opažnih plošč prešli še na proizvodnjo pelet in lepljencev ter povečali žagarske kapacitete. Niti umik avstrijskega partnerja pa ne bo ogrozil poslovanja Lip Bohinj.«

Burja pojasni, da so v Bohinju lani naredili velik preskok v pozitivno smer in ustvarili za dvesto tisoč evrov dobička: »To je za dejavnost, ki je močno vezana na gradbeništvo, zelo dober rezultat. A moramo predelavo lesa spraviti na višjo raven.« Pred časom so se odločili za oddelitev Lip Bohinj iz Lip Bled z namenom, da ne bi kateri od obeh programov zaradi slabih razmer na trgu potopil drugega. V Bohinju danes v sodelovanju z evropskimi univerzami in drugimi partnerji sodelujejo pri razvoju avtomatiziranega robota za popravilo detekcije napak, kar bo še izboljšalo kvaliteto opažnih plošč.

Prihodnost lesarske industrije

Prodaja teh je v prvih dveh mesecih tega leta sicer padla kar za 15 odstotkov, marca se je stanje že izboljšalo. Razlog je v neprijazni zimi na tradicionalnih trgih ob obali - v Italiji, Franciji, Španiji in Dalmaciji, kjer zimske gradbene sezone zaradi snega ni bilo. V Lip Bohinj imajo težave tudi s pridobivanjem hlodovine po konkurenčnih cenah. Veliko je pokupijo Avstrijci, ki jo plačujejo celo bolje kot svojim rojakom. »Vesel sem, da je politika spoznala prihodnost lesarske industrije, saj je ta poleg vode naše edino bogastvo. Upam, da tega bogastva ne bomo preslabo izkoristili,« pravi Burja in razmišlja naprej: »Očitajo nam, da Slovenija les mora izvažati. To drži, a je nerazumljivo, da slovenska lesna predelovalna industrija ne more do hlodovine po konkurenčnih cenah. S tem izgublja vsa Slovenija. Mi plačamo veliko več davka kot zgolj prodajalec lesa. Zato ga moramo predelati doma.«

Alojz Burja pravi, da je optimist glede slovenske lesarske industrije. Razvila se bo zaradi naravnih danosti, okolja in znanja. Hkrati se direktor Lipa Bleda sprašuje, ali se mora obstoječa industrija sesuti in se bo kasneje gradila povsem na novo ali se lahko obstoječa, z uveljavljenimi blagovnimi znamkami, in pomočjo države le prestrukturira. Še desetletje nazaj je bilo v lesarski branži 32 tisoč zaposlenih, danes 14 tisoč. V sosednji Avstriji je ta panoga druga najmočnejša v državi, v Sloveniji je postavljena na rob.