Gola ženska, mitološka bitja, koze

Z ogledom Muzeja Picasso smo na potovanju nekako opravili z likovno umetnostjo, odslej bodo predvsem čuda narave.

V gradu Grimaldi je Picasso ustvarjal dobra dva meseca od sredine septembra do sredine novembra, a v tem času ustvaril ogromno del. Kar triindvajset slik in štiriinštirideset risb. Ker ni mogel okrasiti zidov v gradu in tako izpolniti obljube do gostitelja, je namesto tega muzeju doniral tam ustvarjena dela, z željo, da naj na tem mestu ostanejo za vedno. »Vsak, ki jih bo želel videti, bo tako moral priti v Antibes,« je v turistično promocijskem slogu rekel veliki umetnik. Mi sicer nismo ravno samo zato prišli v to francosko letovišče, a ker smo bili ravno tam … No, kaj takega res ne gre zgrešiti, mar ne. Grad stoji na odlični lokaciji tik ob morju in ne gre se čuditi umetnikovemu veselju do življenja, ne glede na to, da je ob sebi imel mlado ženo, po vrhu še slikarko, ki ga je kakopak v vsem razumela.

Pred gradom smo malenkost zadostili našim fotografskim željam in se podali v njegovo notranjost, kjer kot običajno ne manjka opozorilnih sličic s prečrtanim fotoaparatom. Pa še ljudje, ki varujejo zbirko, kaj hitro »trznejo«, če le nakažeš, da imaš kje v bližini fotoaparat. Torej pride v poštev le mobitel, pa še ta naskrivaj. V današnjem Muzeju Picasso razpolagajo z več kot 150 slikami, skulpturami in keramičnimi kosi, ki jih je umetnik ustvaril v letih 1945-1949 med svojimi bivanji tudi v drugih krajih na jugu Francije. No, če sem zadnjič omenil znano sliko iz Picassovega antibskega obdobja z naslovom La Joie de Vivre … naj tu dodam še, kaj lahko vidite na njej. V značilni mediteranski pokrajini je v središču pozornosti gola plesalka s tamburinom, okrog nje sta dva favna, ki igrata na flavte, na sliki pa sta tudi plešoči kozi. Picasso pač. Slika sicer visi v drugem nadstropju galerije, kjer je slikar tudi imel studio.

Zanimiv del razstave so vsekakor tudi fotografije znanega fotografa Michela Simaja, ki je slikarja fotografiral v njegovem ateljeju, bodisi sredi dela bodisi pri počitku sredi posod z barvami, čopičev in platen ter drugih materialov, na katere je umetnik ustvarjal. Ob fotografijah se gledalec počuti kar malo voayersko. Čudovit ambient je tudi na sončni terasi gradu, ki zre na morje, med kaktejami, drevjem in cvetjem pa so postavljeni kamniti in bronasti kipi Miroja, Richierjeve in Pagèsa. Prijetno, ni kaj.