Gledalci ga še vedno radi vidijo

Mito Trefalt, legendarni televizijski voditelj, športni komentator in urednik razvedrilnega programa, je za svoje dolgoletno delo pred dnevi prejel najvišje priznanje - žlahtnega viktorja za življenjsko delo.

»Dvajset let se že ne pojavljam več redno po televiziji, a iz pogledov ljudi vidim, da niso pozabili mojega dela in oddaj, ki smo jih praktično delali skupaj, saj so se gledalci našli v njih. Iz teh pogledov veje veliko priznanje in to mi od vsega največ pomeni.« 

Več kot petdeset let je že minilo, odkar je kot mladenič opravil prvi radijski prenos z državnega prvenstva v namiznem tenisu. Vse od takrat je poklicno življenje posvetil športnemu komentiranju, zabavnim in rekreativnim oddajam, zahtevnemu urednikovanju razvedrilnega programa na TV Slovenija, pa tudi dobrodelnemu delu. Le kdo še ni slišal za Brazde vzdržljivosti oz. kaveljce in korenine ter Janeza Košnika in njegovo gostilno? Mita Trefalta, Gorenjca, ki se je pred 73 leti rodil na Primskovem, že štiri desetletja pa živi v vasici Dvorje v občini Cerklje, poznajo številne generacije televizijskih gledalcev. O minulem delu, spominih, pa tudi domači figi sva se pogovarjala dva dni po prejemu zlatega kipca, ki je že dobil svoje mesto na domači polici.

Marsikdo priznanja za življenjsko delo ni preveč vesel, saj se počuti, kot da je po tem vsega konec. Kako ste viktorja sprejeli vi?

»Sam se ne počutim starega, tudi zato ne, ker od ljudi še vedno pogosto slišim, da je škoda, ker me ne morejo več gledati po televiziji. In veliko raje slišim to kot pa komentarje, ki bi kazali, da so me ljudje naveličani in siti. Viktorja sem vesel, saj gre za najvišje priznanje pri nas, sicer pa sem bolj ali manj vsak dan seznanjen s tem, kaj si ljudje mislijo o mojem delu. Dvajset let se že ne pojavljam več redno po televiziji, a iz pogledov ljudi vidim, da niso pozabili mojega dela in oddaj, ki smo jih praktično delali skupaj, saj so se gledalci našli v njih. Iz teh pogledov veje veliko priznanje in to mi od vsega največ pomeni.«

Več kot petdeset let zelo raznolikega dela je za vami, predvsem na radiu in televiziji. Se katerega obdobja še posebej radi spominjate?

»Čeprav sem bil športni komentator celih enaindvajset let, mi iz tega obdobja v spominu ni ostalo nič posebnega. Vsako stvar sem doslej delal predano, od jutra do večera, in tudi športno komentiranje me je pritegnilo, a ko danes gledam nazaj, se sprašujem, koliko časa sem prebil na potovanjih, v športnih dvoranah in opazoval druge, ki so tekmovali in se uresničevali. Nimam namreč občutka, da sem se kot športni reporter ravno uresničeval. Res pa je, da so mi ta potovanja po svetu razširila obzorje. Videl sem, kako in kaj delajo drugje, in to mi je pri nadaljnjem delu močno pomagalo. Svoje delo v tujini sem namreč izkoristil tudi za to, da sem si ogledal arhive tujih televizijskih hiš. Tako sem se seznanil z novimi rekreativnimi in športnimi oddajami, ki jih takrat pri nas še nihče ni delal. Zato sem jih skušal prenesti tudi k nam.«

Kar pa verjetno ni bilo tako preprosto?

»Presajanje česar koli je zahtevna stvar. Če hočemo posaditi palmo na Gorenjskem, bo najbrž obsojena na propad. Pri prenašanju tujih formatov je bilo treba razmisliti, kaj je naša publika pripravljena sprejeti, kaj moramo pri tem spremeniti, da bodo ljudje oddajo vzeli za svojo. Prav pri rekreativnih oddajah je bilo to zelo pomembno, saj je bil naš osnovni namen ljudem sporočiti, da je treba za zdravo življenje nekaj narediti, in to vsak dan. Kasneje, ko sem bil urednik razvedrilnega programa, smo izrazito pazili, da nismo kupovali ameriške produkcije, pač pa evropsko, več pa je bilo tudi že lastne produkcije.«

Urednikovanje razvedrilnega programa ste prevzeli ravno v času osamosvojitve. Kakšne so bile takrat razmere na televiziji?

»Precej kaotične. Kot urednik sem bil izpostavljen posmehu tako v javnosti kot znotraj televizije same. Ob mojem imenovanju so nekje zapisali, da bomo zdaj na televiziji poslušali samo še frajtonerico, saj je bila nekaj let pred tem na sporedu moja Košnikova gostilna. V času mojega urednikovanja smo količino razvedrilnega programa povečali za trikrat in bil je zelo raznovrsten, a veliko stvari je bilo prezrtih. Mediji me niso marali. Veljal sem za desničarja, čeprav se sam nikoli nisem javno opredeljeval. Bili so zelo nesramni, spotikali so se tudi ob mojo družino. Nekaj časa sem takšne članke izrezoval, ko pa sem prišel preko številke sedemsto, sem prenehal (smeh). Tudi med televizijci nisem bil preveč priljubljen. Eden od mojih kolegov urednikov je celo naredil oddajo, v kateri so me smešili in trdili, da poneumljam ljudi.«

Ste se torej upokojili z grenkim priokusom?

»Mislim, da kar veliko ljudi televizijo zapusti s takšnim občutkom. Mnogi si sicer zaželijo, da bi čim prej odšli, a ko gredo, slovo ni lahko. Sam sem se upokojil precej na hitro, saj je bilo zaželeno, da čim prej grem, zato sem se takrat zavestno odločil, da začnem delati dobrodelne Košnikove gostilne in da z njimi potujem po Sloveniji in spet dobim stik z ljudmi. Človek, ki je na televiziji navajen odmevnosti svojega dela, začne po tem, ko tega dela več ne opravlja, razmišljati, ali je sploh kaj vreden. Prej si navajen aplavzov in rednih potrditev, potem pa tega ni več, zato lahko začneš dvomiti vase. Sam sem se te negotovosti rešil s Košnikovimi gostilnami. Polne dvorane, zadovoljni gledalci – to me opogumlja.«

A tudi odrov in kamer niste povsem zapustili. Decembra ste vodili prireditev Športnik leta. Kako je bilo spet stopiti pred televizijsko občinstvo?

»Šlo je bolj za izjemo. Povabili so me k sodelovanju in privolil sem. Priznam, da sem imel tremo. A s sovoditeljico Majo Martino Merljak sva se dobro razumela, tako da sva delo dobro opravila.«

S televizijo ste bili dolgo povezani službeno, koliko pa jo gledate danes?

»Jo kar gledam, a večinoma le šport in sem ter tja kakšen dokumentarni film. Poročil ne gledam, saj raje berem časopise in teletekst. Športne prenose še vedno gledam tudi skozi oči komentatorja, prav zato velikokrat kar izklopim zvok. Okusi so različni in ne želim reči, da naši športni komentatorji ne znajo opravljati svojega dela, a za moj okus preprosto preveč govorijo (smeh).«

Po izobrazbi ste diplomirani igralec, a ste si z igro kruh služili le prva tri leta. Vas gledališki odri še kdaj zamikajo?

»Ne želim namenoma izpasti skromen, a priznam, da nisem dober igralec. Dober je tisti, ki lahko igra različne vloge in je v vsaki od teh vlog sposoben ustvarit različen lik. Jaz tega nisem sposoben. Naredil sem lik Janeza Košnika in sem lahko dober Košnik, a to je le ena figura. Zato želje po igranju nimam.«

Je za vas uspeh, da vas ljudje povezujejo s Košnikom, ali vas morda to kdaj tudi moti?

»Pred nekaj dnevi me je neka gospa, ko sem se ji predstavil z imenom in priimkom, presenečeno pogledala in dejala: 'Meni se je pa zdelo, da ste Janez Košnik!'. Da mi je ljudi uspelo tako prepričati, da me poistovetijo s figuro, ki jo predstavljam, je zame zagotovo uspeh.«

Veliko se posvečate tudi dobrodelnemu delu, a o tem vemo bolj malo. Nam lahko poveste kaj več?

»Ne. Zato, ker če dobrodelnost obešamo na velik zvon, potem delamo nekaj, kar ni povsem v skladu z dobrodelnostjo. Dobrodelnost je dobra za mojo dušo in bolj ko jo razkazujem, manj imam zadovoljstva. Zato bi rekel samo to.«

Znani ste tudi po ljubezni do vrtnarjenja in svoji figi, ki vam na domačem vrtu menda zelo lepo uspeva.

»Gre za figo bavarski križanec, ki je prilagojena hladnejšemu gorenjskemu podnebju. Letošnjo zimo je bila prvič nezaščitena in je kljub hudemu mrazu preživela brez težav. S smrečjem in bukovim listjem sem zaščitil le koreninski sistem. Lani je zelo bogato obrodila. Spomladi sem osmukal kar dve tretjini nezrelih fig, da sem potem jeseni obral več kot tristo sladkih sadežev.«

Kot ste že sami opazili, vas gledalci še vedno radi vidijo. Kaj še pripravljate, kakšni so vaši načrti, želje?

»Ravno v teh dneh sem sredi lepega projekta, ki se ga zelo veselim. Pripravljam scenarij za prireditev ob šestdesetletnici Akademske folklorne skupine Ozara, ki jo bom tudi vodil kot Janez Košnik. Televizija? Ničesar se ne branim, ponujam pa se tudi ne.«

 

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Nasveti / ponedeljek, 3. julij 2017 / 11:00

Davica

Davica (Diphteria), ljudsko tudi vratnica, je v preteklih stoletjih morila zlasti majhne otroke po vsem svetu in tudi pri nas. Danes je v evropskih deželah že redka, zato pa še vedno razsa...

Objavljeno na isti dan


GG Plus / sreda, 10. november 2010 / 07:00

Copatki za novorojenčke

Na sedežu Gorenjskega glasa v Kranju se vsako prvo sredo srečujejo ženske, ki jih veseli pletenje. Njihovi zadnji čudoviti izdelki so copatki za novorojenčke, ki jih bomo v organizaciji Gorenjske...

Slovenija / sreda, 10. november 2010 / 07:00

Domači uvod že razprodan

Odbojkarji ACH Volleyja bodo novo sezono v elitni Ligi prvakov začeli prihodnji teden na Poljskem.

Nasveti / sreda, 10. november 2010 / 07:00

Pomoč pri slabokrvnosti

Slabokrvnosti se lahko po robu postavimo tudi s kozarcem rdečega vina na dan, vendar le v primeru, da ga dobro prenašamo. V nasprotnem primeru nam ostane še vrsta drugih učinkovitih pomagal, ki nam ji...

Tržič / sreda, 10. november 2010 / 07:00

Lepši dom za stoletnico

V Tržiču obnavljajo dom nekdanjega društva Sokol, ki bo ob stoletnici dobil novo fasado. Praznovanje bo decembra.

Kronika / sreda, 10. november 2010 / 07:00

Ovadena zaradi prikrivanja

Kranj - Kriminalisti Sektorja kriminalistične policije Policijske uprave Kranj so na okrožno državno tožilstvo v Kranju podali kazensko ovadbo zoper 43-letnega Medvodčana in 32-l...