Cerkniško jezero

Gorenjci se radi pohvalimo, da imamo najlepši jezeri v Sloveniji, Blejsko in Bohinjsko. Nista pa največji. Bohinjsko meri na svoji gladini okrog 318 hektarov; kadar se napolni presihajoče Cerkniško jezero, pa zalije kar 2500 hektarov! Valvasor si je z opisom tega naravnega fenomena prislužil članstvo v londonski Royal Society. »Zdi se mi, da je jezero vredno, da sem se zaradi njega toliko potrudil, ker ga imam za eno največjih naravnih čudes. Mislim, da ne moremo najti ne v Evropi ne v ostalih treh delih sveta tako čudovitega jezera, ki bi vsebovalo toliko redkih lastnosti kakor to.« Tako je Cerkniško jezero v svoji Slavi slavil kranjski polihistor. O njem so pisali še mnogi, zdaj pa smo dobili še monumentalno knjigo, ki je res pravi spomenik jezeru in ljudem, ki ob njem živijo ali ga tako ali drugače slavijo. Tak je tudi njen naslov: Cerkniško jezero in ljudje ob njem. Avtor tega knjižnega monumenta je Janez Kebe, župnik v Starem trgu pri Ložu, po rodu pa tudi sam Jezerec; rodil se je v Dolenjem Jezeru in 1. marca dopolnil sedemdeset let. Tako si za obletnico in za opravljeno delo zasluži dvojne čestitke!

 

V tem članku niti kazala te knjige ne morem povzeti, tako obsežno je. Uvodnem knjižnemu ritualu, ki sestoji iz spremne besede, uvodne misli, predgovora in uvoda, sledi osem obsežnih poglavij. Prvo trdi po Valvasorju: Cerkniško jezero /okrajšajmo ga v CJ/ je eno največjih naravnih čudes. Drugo: Narava in posegi v CJ. Tretje: Ribolovne pravice na CJ. Četrto: Ribolov na CJ. Peto: Bogastvo rastlin, ptic, metuljev in kačjih pastirjev na CJ. Šesto Naselja ob CJ. Sedmo: Raznoterosti. Osmo: Moji spomini. Naslovi so zgovorni, najdaljše je šesto poglavje, od strani 207 do 663! To je »statistična epopeja o 12 živih naseljih« ob Jezeru. »Vsaka hiša v vsaki vasi ima domače ime, gospodarski status, genealogijo gospodarjev in njihovih žena, statistiko rojstev in vzrokov smrti. Na pogled suhoparni, knjigovodski podatki so kdaj nabiti s tragiko, npr. naracija o družini s sedmimi otroki, ki jih je v enem tednu zaradi epidemije umrlo pet; o kontrabantu med obema vojnama, ki je obsedel številne Notranjce; o množičnem izseljevanju v tujino, zlasti ZDA; o medvojnih in povojnih tragedijah. V uvodnih oddelkih k zgodovini posameznih vasi in specialnih odstavkih je obdelana družbena, šolska, gospodarska, infrastrukturna, cerkvena, migracijska, zdravstvena, vojaška, društvena, jezikovna, zlasti imenoslovna, kulturna in osebnostna zgodovina Cerkniškega.« Tako dr. Jožica Narat, slovenistka, ki je knjigo lektorirala. Tudi iz njenega povzetka se vidi, da si Kebetova knjiga zasluži naziv enciklopedije o Jezeru in Jezercih.

Tako kot ljudje ob njem je tudi Jezero v svojem dolgem življenju doživelo tako dobro kot slabo. Pred pol stoletja so ga hoteli nekateri trajno poplaviti. Dr. Franc Jenko, strokovni vodja tega podviga, je med drugim zapisal naslednjo turistično blagovest: »Zrasli bodo hoteli in počitniške hišice, sledil pa bo val tujskega prometa; vodni šport, kopanje, lov, ribolov itd. Jezero bo sedemkrat večje od Bohinjskega! Urejen odtok cerkniške vode bo blagodejno vplival na – elektrarno v Djerdapu!« Profesor Pavel Kunaver, veliki ljubitelj narave, mu je leta 1969 odgovarjal: »Osramotili se bomo, ker bomo prekinili delovanje najbolj znanega in najbolj znamenitega presihajočega jezera na svetu! Ob zadrževanju vode bomo prekinili izredno pomembno, daljšo sušno dobo. Trajnejše poplavljanje bo povzročilo hitrejše zaraščanje in dviganje že itak plitvega jezerskega dna! Smešno je primerjanje po svoje prav tako edinstveno lepega Blejskega in Bohinjskega jezera, ker sta to dve globoki (30 in 44 metrov) jezeri ledeniško-tektonskega izvora. … Posebno čudno mnenje ima Franc Jenko o poučenosti Slovencev, ko trdi, da bo majceno Cerkniško jezero z nekaj stotinami kvadratnih kilometrov porečja vplivalo na mogočno Donavo in daljni Djerdap. Donava ima vendar 817.000 kv. kilometrov veliko porečje!« Avtor, ki to polemiko povzema, se nostalgično spominja: »V moji mladosti je bila voda v Cerkniškem jezeru še čista in smo jo z veseljem pili kakor pri studencu, ko smo šli s čolnom drevakom iz Rešeta v Vršič po drva.« In opominja: »Vedno bolj bi se morali zavedati, da je stvarstvo človeku izročeno le v upravljanje. Že z dosedanjim človekovim onesnaževanjem je vsa Zemlja ranjena, kar se človeku že sedaj maščuje. Kaj bo pa šele v prihodnosti, če se bo tako nadaljevalo!«