Zgodbe muzejskih predmetov: Zgodba o materi izpod Vrtičnika

Besedilo: Dr. Verena Vidrih Perko
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 26. marec 2012 / 06:00

Poleti 1994 je arheolog Andrej Valič s sodelavci iz Gorenjskega muzeja izkopal železnodobno gomilo na Vrtičniku pri Tupaličah. Zemljena gomila je pokrivala 17 grobov. V sredini se je skrivala kamnita grobna kamra, kamor so pred domala 2800 leti shranili k počitku pepel moškega in ženske. Okrog zidane kamre je ležalo še 15 posod s pepelom umrlih. Po skromnih predmetih in keramičnem posodju, ki so pokojnike spremljali v onstranstvo, je bilo mogoče sklepati, da je osrednji pokop nastal prvi, tisti okrog njega pa so bili vkopani kasneje.

V osrednjem grobu sta očitno pokopana najstarejša člana družine, okoli njiju pa njuni potomci in člani novih družin. Mati in oče sta umrla hkrati. Je morda žena prostovoljno spremljala umrlega moža v smrt, kot je to npr. še danes navada ponekod v Indiji? Tega ne bomo izvedeli nikoli. Vemo pa, da je imela pokopana v družini posebno vlogo. V njenem grobu so ležala številna vretenca za prejo in priročna keramična utež za statve s človeku podobno vrezano podobo.

Utež kaže na simbolno vlogo, ki jo je imela pokojnica v družini, in osvetljuje njeno posmrtno, duhovno vez z živimi. Motiv tkanja srečamo tudi v grškem mitu o treh sestrah sojenicah, boginjah človeške usode. Najmlajša Klota, po grško predica, nam snuje nit življenja, Laheza odmeri njeno dolžino, Atropa pa jo v usodnem trenutku preseka. Prepoznavni znak vseh treh je preslica. K preslici pa sodi vretence za prejo. Na Vrtičniku pa je bila v grobu utež za statve. Statve srečamo tudi v mitu o božanskem Erosu in zemeljski kraljični Psihe. V neizmernem hrepenenju, da bi si Psiha pridobila nazaj izgubljenega Erosa, se mora spustiti v podzemlje in od tam prinesti dar njegovi ljubosumni materi Afroditi. Nebeščani Psiho posvarijo pred prošnjami tkalk, ki jo na poti skozi podzemlje moledujejo za nasvet pri snovanju vzorcev. Tkalke so namreč duše umrlih mater, ki še po smrti tkejo usode še živečih svojcev. Psiha bi se s svetovanjem lahko usodno zapletla v življenja drugih in bi za vekomaj ostala v kraljestvu mrtvih.

Kako sodobno zveni nauk zgodbe, ki je simbolno povedana tudi na uteži z Vrtičnika! Če živimo življenje drugih, smo podobni mrtvecu.