Picassovo Veselje do življenja

V Antibesu in dvorcu Grimaldi je veliki Pablo Picasso užival dobra dva meseca Veselja do življenja, kot se imenuje njegova znana slika iz tega obdobja.

Po provansalski tržnici nas je čakala še ena, nekoliko drugačna »tržnica«, namenili smo se namreč v dvorec, v katerem je Picassov muzej. Zakaj tržnica? Ker je muzej pisan in raznolik, prav tak, kakršna je tudi sicer Picassova umetnost, ki se je v dvorcu Grimaldi lahko naužijete do roba in še čez. V njem je namreč kratek čas gostoval Pablo Picasso in večino tistega, kar je v njem ustvaril, kasneje zapustil mestu Antibes.

Namreč, očarljiv francoski jug ne privlači le nas, novodobnih turistov, ampak so tja od nekdaj prihajali številni umetniki: literati, glasbeniki, likovniki … Posebno slednji. Van Gogh, Cézanne, Renoir, Matisse, Chagall, Picasso in drugi so v katerem od mestec Provanse ali na Azurni obali preživljali počitnice oziroma se za dalj časa, nekateri tudi za stalno naselili. Umetniki so si v tamkajšnjih domačinih pridobili tako nove prijatelje kot častilce njihovih umetnin. Ni čudno torej, da je v različnih zasebnih zbirkah in javnih muzejih kar precej del teh svetovno znanih umetnikov, ki so javnosti nekatera bolj, druga manj ali pa sploh ne dostopna.

Tako je poleti 1946 na Azurno obalo prišel tudi veliki Pablo Picasso. Umetnik in njegova takratna muza, mlada slikarka Francoise Gilot, sicer štirideset let mlajša od Picassa, tudi mati njegovega tretjega otroka, sta po 2. svetovni vojni zapustila Pariz in se naselila v eni od vil v Antibesu. Menda tam slikar ni imel dovolj velikih sten za svoje slike, zato se je »pustil pregovoriti« takratnemu skrbniku in kuratorju muzeja starin v gradu Grimaldi, da si v eni od velikih sob gradu uredi atelje. Ta mu je ponudil tudi želene »zidove«, na katere je najprej slikal freske, kasneje pa se je lotil tudi slik, med drugim je naslikal več velikih platen. Eno takih je zagotovo slika z naslovom La Joie de Vivre (Veselje do življenja), ki je zagotovo najbolj znana od vseh iz slikarjevega antibskega obdobja.

Picasso je v gradu ustvarjal dobra dva meseca: od sredine septembra do sredine novembra, a v tem času ustvaril ogromno del. Kar triindvajset slik in štiriinštirideset risb. Ker ni mogel okrasiti zidov v gradu in tako izpolniti obljube do gostitelja, je namesto tega muzeju doniral tam ustvarjena dela z željo, da naj na tem mestu ostanejo za vedno. »Vsakdo, ki jih bo želel videti, bo tako moral priti v Antibes,« je v turistično promocijskem slogu rekel veliki umetnik. Mi sicer nismo ravno samo zato prišli v to francosko letovišče, a ker smo bili ravno tam …