Po podkovsko znanje v Ameriko

Tilen Ravnik z Broda v Bohinju je pri petindvajsetih letih verjetno najmlajši podkovni kovač v Sloveniji. Svoje znanje je izpolnjeval na znani podkovni šoli v ameriški Oklahomi, lani je na kmetiji registriral tudi dopolnilno dejavnost Podkovno kovaštvo Amerikanc.

Brod – Na Ravnikovi kmetiji, po domače se pravi pr' Prangarčk, obdelujejo sedem hektarjev lastnih in štirinajst hektarjev najetih kmetijskih zemljišč, imajo pa tudi štiri hektarje gozda. Glavna dejavnost je govedoreja, redijo triintrideset goved, od tega petnajst krav molznic. Približno dve tretjini mleka oddajo v mlekarno Planika Kobarid, tretjino ga sami predelajo v sir, jogurt, skuto, mohant in druge izdelke, ki jih potlej prodajajo doma na kmetiji in na tržnici v Bohinjski Bistrici. Poleg goved imajo še nekaj prašičev za lastne potrebe in tudi tri konje – polnokrvnega angleškega konja, arabsko kobilo in njunega potomca, enoletnega žrebeta, ki so trenutno na kmetiji ženinih staršev na Spodnjih Lazah. Tilen se je za konje navdušil, ko je med počitnicami in ob koncih tedna delal na Ranču Mrcina v Studorju. Z denarjem, ki ga je tam zaslužil, je pred sedmimi leti kupil arabsko kobilo. Ko je spoznal Andrejo, ki tudi izhaja s konjerejske kmetije, sta pred tremi leti, tedaj še kot fant in dekle, kupila v Krnici še polnokrvnega angleškega konja.

»Kobilo sem vozil na podkovanje k lokalnemu kovaču na Savici, »angleža« mi je podkoval prejšnji lastnik in izšolani podkovski kovač Bogdan Urevc, ki mi je tudi svetoval, da se bom podkovanja konj najbolje naučil na šoli v Ameriki. Z ženo Andrejo sva odločitev o tem, da grem v podkovsko šolo v Oklahomo, sprejela na medenih tednih,« se spominja Tilen in poudarja, da je tudi v Evropi več podkovskih šol, a ima ta v Oklahomi res odlične reference. Med šolanjem, ki je trajalo dobre tri mesece – od božiča 2010 do konca marca 2011, se je naučil podkovanja konj, izdelovanja podkev, tudi ravnanja z nevzgojenimi, divjimi konji. Za konec šolanja je bil še izpit, Tilen ga je uspešno opravil in dobil naziv podkovni kovač. Po vrnitvi domov je spomladi istega leta registriral dopolnilno dejavnost kmetije Podkovno kovaštvo Amerikanc. Zakaj Amerikanc?! »Moj stari ata je vedno le dobro govoril o Ameriki, dvakrat jo je tudi obiskoval. Če je bilo nekaj dobro, je vedno rekel – to je Amerika,« pojasni Tilen in doda, da so tako začeli v Bohinju klicati tudi njega.

Tilen se je kot podkovni kovač v manj kot letu dni že dobro uveljavil. Na mesec podkuje od štirideset do petdeset konj, bolj kot iz Bohinja ga kličejo rejci konj iz drugih gorenjskih krajev. »V Sloveniji je kar precej podkovnih kovačev – samoukov, šolanih je bolj malo,« pravi Tilen, ki želi znanje še poglobiti in pridobiti naziv mojstra. Da bi to dosegel, bo moral pridobiti sedem let praktičnih izkušenj in oditi še vsaj dvakrat na šolanje v Ameriko.

Pred leti se je poskusil tudi v vzdržljivostnem jahanju. S polnokrvnim angleškim konjem je zmagal na treh od štirih tekem, a po poškodbi konja bolj kot o tekmovanjih razmišlja o tem, da bi se usmeril v rejo angleških konj in da bi kot bodoči lastnik in gospodar kmetijo preselil iz vasi, kjer bi lahko bolje poskrbel tudi za konje.