Nevarna zloraba novinarstva

Greh Mitje Meršola je veliko večji, kot ga skušajo zdaj prikazovati v javnosti.

Dne 23. januarja 1989 so bralci dnevnika Delo lahko brali dve različici mojega poročila iz Buenos Airesa. Po Sloveniji malo daljšo, v Ljubljani pa nekaj vrstic krajšo. V tistih dneh je namreč umrl dr. Tine Debeljak in kot dopisnik iz Argentine sem o tem seveda nemudoma poslal poročilo za moj časopis.

V tistih časih, ko še ni bilo interneta, telefaks pa se je šele rojeval, sem Delo v Buenos Aires dobival z nekajdnevno zamudo. Ko je časopis prišel, sem takoj opazil, da je nekdo v redakciji poročilo popravljal. V tekst so brez moje vednosti dodali še stavek o tem, da je dr. Debeljak v reviji Dom in svet pozdravil italijansko zasedbo. Kolega Marijan Zlobec mi je šele mnogo let kasneje povedal, da so v centralni redakciji moje poročilo premlevali ves dan, se posvetovali s politiki in na koncu odločili, da ga dopolnjenega le objavijo. Temeljna dilema urednikov je bila namreč ta, ali je poročilo o smrti dr. Debeljaka sploh treba objaviti. In zakaj obstajata dve verziji? Zato, ker je dopolnjen tekst izšel le v prvi, večerni izdaji časopisa, potem pa je Marijan Zlobec kot tedanji nočni dežurni dodatek vrgel ven in tekst objavil v njegovi prvotni obliki. Ampak tega nihče ni več opazil. Slovenski politiki so bili navajeni, da jim kurirji Delo prinesejo zvečer, še vroče iz tiskarne. Kasnejših izdaj pa niso več brali. Nekaj dni za tem so v Društvu slovenskih pisateljev v Delu za dr. Tinetom Debeljakom objavili osmrtnico. Moje poročilo in osmrtnica sta pomemben prelom v umeščanju Debeljakovega dela in njegove bogate literarne zapuščine v enoten slovenski kulturni prostor. Na poročilo sem ponosen še danes, čeprav je njegova objava potem samo še pospešila moje vračanje v domovino. Preden sem se zaradi pisanja o slovenski politični emigraciji zameril tedanji slovenski oblasti, sem si namreč nakopal precej hujše »grehe« v Beogradu. Maja leta 1988, samo mesec dni in pol po mojem prihodu v Buenos Aires, mi je veleposlanik povsem jasno naročil, naj grem skupaj z ženo, da ne bom sumljiv, poslikat hrvaške demonstracije, slike pa naj nato prinesem na ambasado. Moja reakcija je bila hitra. Ženi sem dejal, naj ostane doma, ker tam nima kaj početi, sam pa sem na demonstracije odšel brez fotoaparata. Ko so mi na ambasadi ponudili njihovega, sem ga zavrnil. Iz demonstracij sem poslal le novinarsko poročilo za Tanjug, saj sem bil skupni dopisnik Tanjuga in Dela. Nekaj časa sem imel mir, dokler me ni po telefonu klical konzul ter dejal, da mi bo kurir prinesel neko slovensko knjižico, ki jo je treba prevesti v srbohrvaščino. Tedaj sem mu odgovoril, da tega ne bom delal in naj vsak pač opravlja svoj posel. Kmalu za tem so s Tanjuga sporočili, da niso zadovoljni z mojim delom, zato predlagajo odpoklic. Po nekaj mučnih mesecih je do tega res prišlo in sredi mandata sem se vrnil v domovino. Še prej pa sem poskrbel za to, da je o vsem tem, kar se z mano dogaja v Argentini, zvedela javnost. Z Vinkom Vasletom sva naredila intervju za Mladino, neposredno iz Buenos Airesa pa sem zgodbo v eter povedal tudi za alternativni beograjski radio B92. Precej let kasneje je Marko Sjekloča, eden od tedanjih diplomatov na veleposlaništvu v Buenos Airesu, zgodbo osvetlil še z njihove strani, saj je v knjigi Čez morje v pozabo zapisal: »Nato je leta 1988 prišlo do manjšega javnega škandala, ki je povzročil zaskrbljenost v veleposlaništvu tudi zaradi mogoče reakcije Argentine, do katere pa ni prišlo. Veleposlaništvo je mlademu dopisniku ljubljanskega Dela in državne agencije Tanjug Marku Jenšterletu predlagalo, da ‘posname' javne manifeste ‘politične' emigracije, spremlja interno periodiko teh organizacij ipd. Novinar je bil postavljen pred tri alternative: sprejeti ponudbo, jo zavrniti ali pa javno objaviti dogodek. Jenšterle se je odločil za tretjo alternativo in med drugim tudi javno obtožil veleposlaništvo, da so ‘vsi udbovci', to pa se je spremenilo v bumerang.«

Afera v zvezi z Mitjo Meršolom, ki v teh dneh pretresa slovensko javnost, še posebej pa novinarski ceh, zato vsaj zame ni nedolžna, čeprav naj bi mu v teh težkih trenutkih ob strani stali številni prijatelji, ki ga prepričujejo, da nima smisla odstopiti z mesta poslanca. Zame je to, kaj bo zdaj storil Meršol, popolnoma marginalnega pomena. Bolj me skrbijo ti njegovi prijatelji, saj se bojim, da je med njimi precej takih, ki imajo na glavi podobno maslo. Zdaj nam namreč hočejo prodati zgodbo, da je bilo ovaduštvo sestavni del novinarstva, in s tem mažejo poklic ter vse nas, ki smo v njem delali pošteno.

Čeprav že dolga leta aktivno nisem več v novinarstvu, se z raznimi objavami še kar oglašam, predvsem pa se borim za to, da mi osnovnega poklica ne razvrednotijo. Novinarstvo je od nekdaj pod hudim pritiskom politike, zdaj pa nekateri moji kolegi zmanjšujejo njegov pomen. Mitja Meršol je v poklicu dosegel ogromno, bil je odgovorni urednik Dela in njegov dopisnik iz ZDA, v svoji biografiji, objavljeni na strani njegove stranke, pa še posebej izpostavlja, da je tudi član mednarodnega medijskega instituta IPI (International Press Institute), »ki v prizadevanjih za svobodo izražanja že 60 let združuje novinarje in medijske založnike iz več kot 120 držav vsega sveta«. Gre torej za novinarja, ki ni aktiven in znan le v naši družbi, ampak tudi v svetu. Če že meni, da je slovensko javnost lahko prepričati o tem, da ovajanje ni bilo nemoralno početje, bo imel več težav z mednarodnimi kolegi, saj so vsaj v IPI spoznali, da imajo med borci za svobodo izražanja tudi člana, ki je to isto pravico nekoč odrekal slovenskim emigrantom v Veliki Britaniji.

Pri aferi me še posebej moti sklicevanje na to, da so ovaduhi svoja dejanja počeli za uradno inštitucijo mednarodno priznane države. Da so tedaj pač delali za Jugoslavijo, tako kot zdaj delajo za Slovenijo. Kaj to pomeni? Da bodo, če se slučajno zgodi, da nas nekoč recimo zasedejo Nemci, potem enako delali za Nemčijo? Pri tem pozabljajo, da se z enakimi argumenti lahko branijo vsi stalinistični novinarji iz časov Sovjetske zveze ali pa kar nacistični v nekdanji Nemčiji. Tudi oni so samo delali za režim uradno priznanih držav.

Novinar bi moral vedno znati vzpostaviti distanco do sistema, pa če mu je ta še tako pri srcu. Sam sem celo mnenja, da novinarji ne bi smeli biti člani političnih strank. Na vsak način pa so zame novinarji, ki vstopijo v politiko, za vedno izgubljeni. Pa še za nazaj mi postanejo sumljivi. Novinarstvo bi moralo biti kontrola vsakega režima, kar ni lahko. Veliko lažje in manj nevarno je biti njegovo trobilo, saj na svetu ni sistema, ki takih ljudi ne bi nagrajeval. Sam sem se v svoji novinarski karieri največ naučil od disidentov in ljudi, ki so imeli s sistemi težave, pri tem pa sem bil ves čas previden in sem tudi njihove izjave ter stališča resno in redno preverjal. Šele s tem se lahko približamo resnici, seveda, če nam je sploh do tega, da jo odkrivamo in jo s članki predstavljamo javnosti.