Stotere barve in okusi

Kako pisana po barvi in raznolika po okusu je bila stojnica z začimbami, vsemi sortami curryjev, čilijev, koriandrov, kumin, paprik ... in drugih barv, no okusov ...

Na provansalski tržnici v Antibesu smo se torej ustavili. Na kakih sto metrov dolgem pokritem prostoru z dvema vrstama stojnic, na desni in na levi in v enem delu tudi s prodajalci sira na sredini. »Gremo pogledat!« je bil tokrat in je tudi sicer kar pogosti stavek na naših potovanjih. Zdrav firbec pač. Pomešali smo se v kar precejšno gnečo okrog stojnic, na katerih so prodajalci ponujali, pa recimo in verjemimo, da večinoma domače izdelke s kmetij po Azurni obali in v provansalskih gričih. Prodajalka na začetku je ponujala sto vrst raznobarvnih začimb, njen sosed izdelke iz sivke, sledila je gospa s čaji (no ti so po črkah na škatlah sodeč prihajali tudi iz daljnega vzhoda), pa še ena stojnica neskončnih »predalčkov« z začimbami, brkati tip mediteranskega videza se je dičil z raznovrstnimi olivami, v nadaljevanju pa je tržnica iz rastlinskega prešla v živalski del, s ponudbo salam, klobas, slanin na enih in sirov ter mlečnih izdelkov na drugih stojnicah.

V barvni živopisnosti smo pasli oči, naši nosovi so se sprehajali po svetu vonjav, sem in tja smo pokusili ponujeno rezino salame, olivo, košček sira in naredili veliko napako v dogovoru, da se po nakupih vrnemo, potem ko si ogledamo mesto in Picassov muzej. Nas bodo že počakali. Le naša Zala Julija je bila trdno prepričana, da brez 15 dekagramov sira, ki ji je bil tako okusen, ne gre naprej. Izkazalo se je, da je bil to naš edini nakup tistega dne na tržnici. Namreč, ko smo se vrnili z naših ogledov, je bilo tam, kjer je še pred dvema urama mrgolelo ljudi, povsem prazno in tiho, kot da že pet let ne bi bilo nobenega mimo. Vse stojnice, vitrine, posode in čebri so izginili, le še ptiči so skakljali po betonu in iskali kaj za v kljun. Ah, bomo pa kje drugje kupili kaj zanimivega za začinit naše testenine, solate in podobno … Takih tržnic bo še dovolj, smo si mislili. Naključje, da bi spet našli kakšno tako bogato tržnico, se žal ni zgodilo. Sicer pa, kako že gre tista stara gorenjska, ki pravi, »k'r je kuj, je kuj«.