Morala danes!

Morda nisem najbolj primeren, da razglabljam o morali. Vendar naj tisti, ki je brez greha, prvi vrže kamen vame. Kljub temu pa menim, da nisem zagrešil ničesar takega, kar bi me v očeh bralcev razvrednotilo. Zato si jemljem pravico, da razmišljam o tej delikatni temi.

Tako kot družba se je spreminjala tudi morala, vse do danes. Seveda moralnih norm ne gre zamenjevati s pravnimi, saj dostikrat nemoralno dejanje ni tudi kaznivo ali kako drugače sankcionirano. Zlasti to dobro vedo politiki vseh nivojev in vseh barv, političnih namreč. Zato dostikrat svoje nemoralno obnašanje prikazujejo kot moralno, tako oni kot tudi zlasti katoliška cerkev, ki skuša svojo »moralo« vzdigniti na nivo družbe in jo s tem razglasiti za družbeno moralo. To je danes še posebej razvidno iz nastopov slovenskega klera in desnih politikov ob referendumu v zvezi z družinskim zakonikom. V potankosti se ne bom spuščal, ker me bo navsezadnje še kdo obdolžil, da časopis izrabljam v politične namene, seveda v slabem pomenu besede, kot to počne cerkev, ki s prižnice propagira svojo moralo. Seveda pri tem zatrjuje, da hoče ljudem le dobro, tako kot to nasploh zatrjujejo tudi politiki.

Glede na stanje duha na Slovenskem lahko mirno trdim, da je kapitalistični sistem prinesel več zla kot dobrega zlasti v medčloveške odnose. Toliko požrtosti, nevoščljivosti, polivanja z gnojnico, diskvalifikacij vseh vrst še ni bilo prisotnih v Slovencih, kot se opaža sedaj.

Denar je merilo vsega in ljudje bi storili vse, da do njega pridejo. Namesto morale, katere vrednote so solidarnost, pravičnost in enakost, se danes ceni bogastvo in nepotrebno potrošništvo. Pošteno delo ima nizko ceno, v primeru gradbenih podjetij pa tudi drugih pa še plačano ni. Po drugi strani pa je nemoralno tudi, če si delavci, na primer, na železnici, ki je v izgubah, in elektru, ki ima monopolen položaj, izplačujejo razne nagrade in božičnice.

Pri gonji za denar, katerega količina je povezana s položajem, ki ga nekdo zaseda v družbi, pa je nemorale toliko, da je že neumrljiva. Ti povzpetniki menjajo stranko za stranko, lezejo strankarskim veljakom v rit, vse za to, da bi bili pri koritu. To je bilo že v prejšnjem sistemu. Veliko ljudi poznam, ki so bili člani zveze komunistov le zaradi ugodnosti, ne pa iz prepričanja. Več morale je pri psih, ki so zvesti le enemu gospodarju (ideji). Tisti, ki jim je bila ideja delovati v interesu boljšega življenja vseh tuja, so zasledovali le lastno korist in so sedaj v glavnem pri tistih strankah, ki so trenutno na oblasti. Najboljši dokaz za to so kadrovski cunamiji v slogu »naši gor, drugi dol«, kar je morala vsakokratnih oblastnikov. Kadarkoli sedaj odprem časopis, berem tovrstne novice. Sposobnosti in delavnost posameznika pač ni v skladu z moralo vladajočih strank. Tipičen primer te nemorale je obnašanje vodstva DeSUS-a s Karlom Erjavcem na čelu. Toliko hinavstva in sprenevedanja pri zadevi Simčič je moč opaziti le še pri SDS v zadevi Marinič. Namesto da bi počistili svoje vrste, se sprenevedajo, češ saj je vsak nedolžen, dokler ni obsojen pravnomočno. Res je to, da pravnomočna sodba odloča o krivdi, vendar to ne velja za ta dva poslanca, saj se od njih terja le moralno odgovornost, kar pa je brezplodno delo, saj morale tako ali tako nimata, ker bi drugače že zdavnaj odstopila.

Obseg članka je premajhen, da bi trditev nemoralnosti naše družbe utemeljeval še z drugimi primeri. Pa po mojem tudi ni potrebno. Ljudje sami vedo, zlasti tisti, ki so revni, na robu revščine ali pa malo nad njo, kaj je prav in kaj narobe. Ne vedo le tega, kaj storiti.

In kdo jim bo to povedal, cerkev, sindikalisti, stranke?

»Malo morgen.«