Raje pomagam, kot govorim

Besedilo: Simon Šubic
Kategorija: GG Plus / sobota, 17. marec 2012 / 06:00

"Enostavno imam v sebi željo, da pomagam ljudem v težavah," pravi dobitnik najvišjega priznanja Civilne zaščite, gorski reševalec Janez Brojan.

Letošnji dobitnik najvišjega priznanja civilne zaščite, kipca za življenjsko delo pri varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami, je 65-letni Janez Brojan iz Mojstrane. Gorskim reševalcem se je pridružil leta 1963, pri rosnih šestnajstih letih. V sedemdesetih letih se je priključil letalcem reševalcem, kasneje je postal tudi njihov inštruktor. Dolga leta je bil načelnik Postaje Gorske reševalne službe Mojstrana, bil je pobudnik vsakoletnega mladinskega planinskega tabora Alpe Adria Alpin, ki od leta 1988 izmenično poteka v različnih krajih Slovenije, Avstrije in Italije. Za svoje delo na področju gorskega reševanja je prejel več priznanj, med drugim je leta 1998 kot edini Slovenec doslej prejel plaketo za solidarnost Targa d'Argento, ki jo italijanski gorski reševalci podeljujejo ljudem, ki izstopajo s svojimi humanitarnimi deli. Bil je tudi član slovenske ekipe, ki je prejšnji mesec pomagala prebivalcem v zasneženi Črni gori.

Na pogovor z navdušenim turnim smučarjem v njegovi domači hiši v Mojstrani smo morali počakati približno pol ure, saj je moral prej končati intervju za Radio Slovenija.

Ste že kaj utrujeni od številnih pogovorov z novinarji v zadnjih dneh?

»Priznam, da bi šel veliko raje na kakršnokoli reševalno akcijo, kot pa da se pogovarjam z vami, novinarji. Takšne obveznosti so zame precejšnje trpljenje, saj medijske pozornosti nisem vajen, niti se nikoli nisem maral izpostavljati. Po eni strani je sicer lepo, da mediji tudi na ta način predstavljate gorsko reševalno službo, toda jaz sem le eden od sedemstotih gorskih reševalcev, ki si zaslužijo pozornost. Pozornost si pravzaprav zasluži predvsem služba sama, ne toliko posamezniki. Nad podelitvijo kipca za življenjsko delo sem bil sicer zelo presenečen, a prepričan sem, da še zdaleč nisem edini zaslužen.«

Že vaš oče, Janez Brojan st., je bil gorski reševalec. Je bilo prav to odločilno, da ste se že kot najstnik tudi vi podali po tej poti?

»Res je, da sem šel čisto po očetovih stopinjah, a mislim, da to ni bila nuja. Enostavno imam v sebi željo, da pomagam ljudem v težavah.«

Morda veste, koliko ponesrečencem ste pomagali v 49 letih?

»Evidenco reševalnih akcij vodim praktično ves čas. Dokler nisem postal načelnik postaje GRS Mojstrana, je ta sicer nekoliko pomanjkljiva, vseh 26 let, ko sem bil načelnik, pa imam podrobno popisane vse reševalne akcije. V 49 letih se je nabralo že več kot sedemsto akcij. Števila ponesrečencev, ki smo jim pomagali, vam ne znam povedati na pamet. Zagotovo pa jih je bilo še več kot akcij samih, žal je bilo med njimi tudi veliko smrtnih primerov.«

Prve ne pozabiš nikoli. Velja to tudi za vas?

»Točno tako. Moja prva reševalna akcija je bila kmalu ob vstopu v GRS Mojstrana leta 1963. Čeprav na začetku sploh nisem bil član reševalne ekipe, se je zgodilo, da je bilo treba nemudoma pripeljati zdravnika v bližino ponesrečenca, kar je bila moja naloga. Odvijalo se je v Severnem razu Stenarja, v smeri, ki jo je prvi preplezal moj oče. Šlo je za češkega alpinista s hudo poškodbo glave.«

Večkrat se zgodi, da morate reševati tudi zelo izkušene alpiniste, ki so se na goro podali v slabih vremenskih razmerah. Vas to kdaj razjezi?

»Ob klicu na pomoč na take stvari sploh ne pomisliš. Gotovo pa med potekom akcije pade tudi kakšna krepka beseda na ta račun, ker taki najprej izzivajo svojo varnost, potem ko zaidejo v težave, pa tudi varnost reševalcev. Ampak, da se zaradi tega ne bi odzvali na klic na pomoč, ni govora.«

Gorski reševalci tvegate svoje zdravje, celo življenje, ko skušate pomagati drugim. Ste se sami že kdaj poškodovali med reševalno akcijo?

»Obiskovanje gora je že samo po sebi nevarno, reševanje pa v veliko primerih poteka ravno v najslabših vremenskih razmerah ali takoj po njih, kar je še toliko bolj nevarno. A za to poslanstvo smo se odločili, zato o tem ne razmišljamo. Kdor razmišlja o takih stvareh, niti ne bo nikoli postal gorski reševalec oziroma vsaj ne dober reševalec. Meni se med reševanjem hvala bogu še nikdar ni zgodilo nič hujšega in upam, da bo pri tem ostalo.«

Zgodilo pa se vam je, da ste vodili reševalno akcijo, v kateri se je smrtno ponesrečil vaš prijatelj …

»V reševalnih akcijah se je že večkrat primerila kakšna nezgoda, žal tudi meni kot vodji reševanja. Ko smo reševali madžarskega planinca, mi je praktično pred očmi plaz zasul enega najboljših prijateljev Martina Čufarja. To so bili zame zelo težki trenutki. Tedaj sem prvič začel premišljevati, ali naj še nadaljujem z reševanjem. Na koncu sem ugotovil, da njemu nisem mogel več pomagati, če bi prenehal, pa ne bi mogel pomagati niti drugim, zato se mi je zdelo vredno nadaljevati.«

V 49 letih, kar ste gorski reševalec, so se pogoji za delo reševalcev verjetno precej spremenili?

»Kar se tiče opreme, so se pogoji izboljšali ne za sto, ampak za dvesto odstotkov. Reševalci so imeli pred petdesetimi leti tako skromno opremo, da bi danes vsak rekel: hvala lepa, tega se pa jaz ne grem. Čeprav je treba večino opreme še vedno kupiti v tujini, smo gorski reševalci v Sloveniji opremljeni z najsodobnejšo opremo. Za to je precej zaslužna tudi država, ki nam je po osamosvojitvi podelila status javne službe in s tem prevzela tudi financiranje naše dejavnosti. Osebno menim, da mora država tudi v teh težkih časih, ko se varčuje vsepovsod, vsaj v osnovi skrbeti za našo dejavnost tako kot doslej. Morda bo na voljo nekaj manj denarja, a brez najnujnejše opreme gorski reševalci svojega dela ne moremo opravljati. Bog varuj, da bi varčevanje občutili ponesrečenci. Se pa tudi reševalci zavedamo težkih časov in se znamo racionalno obnašati.«

Menite, da se bo prostovoljstvo ohranilo?

»Globoko sem prepričan, da mora gorsko reševanje ostati prostovoljno. Takoj ko bi prišlo do profesionalizma, bi se vse začelo vrteti okoli denarja. Danes, ko smo vsi prostovoljci, se s tem ukvarjamo tisti, ki radi pomagamo, potem ne bi bilo več povsem tako.«

Kako v družini sprejemajo vaše delo gorskega reševalca? Verjetno so nujni klici pokvarili marsikateri družinski dogodek?

»V družini sem imel vedno stoodstotno podporo, brez nje se z gorskim reševanjem ne bi mogel ukvarjati tako aktivno, kot sem se. Zagotovo pa je družina zaradi mojega dela precej nastradala. Ne gre le za reševalne akcije, ampak tudi drugo delo v GRS, ki mi je tudi vzelo precej prostih ur.«

Koliko je sicer še zanimanja za gorsko reševanje? Ali imate težave s pridobivanjem mladih članov?

»Višji standard je najbrž res nekoliko »pokvaril« mladino, a vsaj kar se tiče GRS Mojstrana, doslej nismo imeli težav s pridobivanjem novih članov. Res pa je, da se v gorski reševalni službi povprečna starost dviga.«

Pri 65 letih ste najstarejši gorski reševalec v Sloveniji. Kako vzdržujete svojo psihofizično kondicijo?

»Ne morem reči, da sem najstarejši aktivni gorski reševalec, morda sem najbolj aktiven v moji generaciji. Kondicijo pozimi najraje vzdržujem s turno smuko, a letošnja zima je bila skopa s snegom, zato sem bil v hribih morda le »četrtinsko« prisoten. Dokler se bom počutil fizično in psihično sposobnega za reševanje, se bom z veseljem odzval vsakemu klicu na pomoč, pa tudi kasneje bom skušal gorski reševalni zvezi pomagati na druge načine, morda pri birokraciji.«