Pa sem vprašala boga ...

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: GG Plus / petek, 16. marec 2012 / 06:00

Danes sem šla na hrib. Korak je bil težek in v pljučih se je nabrala vsa svinjarija letošnje zime.

Zatohlost v dolini je postala skoraj otipljiva. Počutila sem se umazano. Skorajda grešno, ker zagovarjam družinski zakonik. Pravijo, da sem proti bogu, proti naravi, proti zdravi pameti. Da smo neki čudni liberalci, ki zagovarjamo istospolno usmerjene, da bomo lahko »to« počeli zakonito. To, tam dol, s tistimi. Gun, z guno, z gunmu, z gunimi. Joj.

Sedela sem sama s skalami in z dvema krokarjema, ko je prisedel zraven. Ni bil podoben bogu na slikah. Bil je brez brade, brez palice, brez knjige, v katero bi moral vpisovati moje grehe. Skoraj sem se namrdnila namesto pozdrava. Pa tak bog, ki hodi po hribih. V teh časih bi pa ja moral početi kaj bolj pametnega.

Pravim mu: »Glej, kaj delajo tvoji.«

Vpraša: »A ti nisi moja?«

Odkimam kujavo: »Izpisala se bom iz tvojega kluba.«

Zasmeji se kot oče norčavemu otroku: »No, no. Kako bom brez tebe?«

Še vedno sem jezna: »Saj imaš pastirjev, kolikor hočeš, kaj boš z mano.«

Zavzdihne: »Takšne potrebujem.«

Zastrižem z ušesi (mogoče je pa res bog): »Kakšne?«

Reče ljubeče: »Takšne, ki verjamejo v moje kraljestvo.«

Ugovarjam mu: »Ampak tvoje kraljestvo ni popolno, ti pa se šteješ za popolnega.«

Vpraša: »Kaj sem naredil nepopolno?«

Namrdnem se: »Ne delaj se neumnega. Vsi tvoji pravijo, da so homoseksualci nepopolni.«

Začuden je: »Kateri moji?«

Razjezi me: »Saj ja sediš v cerkvi in slišiš svoje besede.«

Odgovori mi resno: »Ne sedim v cerkvi in to niso moje besede.«

Utihnem. Možakar se ne šali. Vedno sem pravila, da je boga še najmanj v cerkvi. Potem to res drži. Hodi po hribih. Vozi se s kolesom. Šumi med smrekami. Poje v zboru. Gradi hiške. Navdušuje ustvarjalce. Pomaga v porodnišnici. Joče z delavci. Drži za roke otroke, ko jih je strah. Sedi z menoj. Vau. Nihče mi ne bo verjel. Moram ga slikati.

Vprašam spravljivo: »A nimaš nič proti homoseksualcem?«

Nasmehne se: » Zakaj bi imel. Sam sem jih ustvaril.«

Obtožim ga: »Zakaj si tako nepremišljeno ustvarjal? Ljudi si spravil v stisko. Ne sodijo v ta svet.«

Zavzdihne: »Kdo določa, kdo sodi v ta svet?«

Prelahko vprašanje: »Ti?«

Namesto odgovora me vpraša: »Si ti popolna?«

Izstrelim naučeno: »Še vse mi manjka.«

Pogleda me kot slikar svojo umetnino: »Popolna si. Edina takšna. Dal sem ti vse, kar potrebuješ.«

Premišljujeva vsak zase. Jaz bolj kot on. Vame se naseli mir.

Počasi se dvigne: »Boš zmogla v dolini?«

Zavzdihnem: »Daj mi znak, da je vse to res.«

Zasmeji se naglas, da se krokarja prestrašita: »Dam ti ga v nedeljo.«