Moja družinska zgodovina

Raziskovanja sebe in svoje zgodovine skoraj ni videti konca. To lahko delamo z neko razdaljo, samo opazujemo, od kod smo prišli in kaj nosimo v sebi. Lahko se prepričujemo, da to nima nobenega smisla. Lahko celo zanikamo, vendar znanost (npr. epigenetika) potrjuje močan vpliv okolja na našo sedanjost. Sicer pa vemo brez učenih raziskav – jabolko ne pade daleč od drevesa. Okolje, v katerem smo odraščali, je precej pomembno za našo sedanjost. Če pa vključimo še nezavedne vsebine, postane naš rod ključen za vzorce, ki jih nosimo v sebi. In ti (podzavestni) psihični vzorci določajo naše vedenje in nivo naše sreče. Pri raziskovanju našega rodu ni prostora za krivdo, je le pogum pogledati, od kod prihajamo.

Tam, kjer imamo še žive starše, je v našo korist, da jih povprašamo, kar nas zanima. Ponekod nočejo govoriti o tem, kar je bilo. Zato pomaga, če jih povprašamo, kako so jih vzgajali, kaj se je dogajalo, ko so bili oni majhni. Kaj je bilo dobrega in kaj slabega? Česa se najrajši spominjajo in česa se nočejo spomniti? Zakaj ne? Ne glede na vse, kar vemo in kar še odkrijemo, bomo imeli lepšo prihodnost, neizmerno lepšo prihodnost, če se s starši spravimo, jih poskušamo razumeti, da so dali, kar so pač znali. Kot mi danes.

Znanje koristi, resnica osvobaja. Še nekaj vprašanj, ki so lahko ključna. Nekaj, kar se je neodvisno od moje volje zapisalo v moje telo. Te vsebine čakajo mojo bližino. Ali sem bil spočet v ljubezni? Načrtovan, zaželen, pričakovan? Kako je moje spočetje vplivalo na odnos med očetom in mamo? Ali je moja mama med nosečnostjo doživela kakšne travmatične dogodke? Kdo je moji mami pomagal takoj po porodu? Ali sem bil odmaknjen od svoje mame v prvih treh letih? Ali je res, da je moja mama pred mano izgubila dojenčka? Kdaj in kako se je v moje življenje vključil moj oče? Kako je skrbel za mojo mamo? Kakšen sem bil kot otrok – ali sem veliko jokal, s kom sem se igral, kdo me je potolažil, ali sem bil zvedav, sem rad hodil v šolo? Kakšen odnos sem imel z mamo in kakšnega z očetom? Kako sem reagiral na ločitev svojih staršev? Kako se je moja mama obnašala do očeta in obratno? Ali je moj prihod spremenil njun odnos? Kako je smrt mojih starih staršev vplivala na mojo mamo, očeta? Kako ste mi to povedali? Kako sem reagiral? Kako je mojo mamo sprejela tašča? Ali sta se razumeli? Kako je moj oče podprl svojo ženo v nesoglasjih s taščo?

Vse to in še več je ustvarjalo vzdušje, v katerem sem odraščal. Saj to ni pomembno, pravite nekateri. Le zakaj se nam tolikokrat v življenju ponavljajo ista počutja ob drugih ljudeh in v drugačnih situacijah? Ne morem navezati stika, zmrznem, nenadzorovano veliko govorim ali se smejim ob tem, ko mi je neprijetno, čuden občutek ujetosti … Ponavljanje prekletstva zgodovine je izven dosega naše zavesti – dokler ne sprejmemo lastne odgovornosti.