Kakšen je čas za tri sestre

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / / 06:00

Danes bodo v Prešernovem gledališču v Kranju premierno uprizorili četrto predstavo letošnje sezone, rusko dramsko klasiko Tri sestre Antona Pavloviča Čehova, ki pod vodstvom odličnega hrvaškega režiserja Oliverja Frljića zagotovo ne bo "klasika".

V zadnjem času zagotovo eden izmed najbolj kontroverznih in temu primerno zaželenih režiserjev gledališč na področju držav nekdanje Jugoslavije, hrvaški režiser Oliver Frljić že več kot mesec dni ustvarja letošnjo četrto premiero Prešernovega gledališča, eno najbolj uprizarjanih del ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova, dramo Tri sestre. »Nedvomno gre za naš osrednji letošnji projekt, ki bo, o tem sem prepričana, imel velik odziv tako med strokovno javnostjo kot siceršnjo gledališko publiko,« je uvodoma povedala direktorica Prešernovega gledališča Mirjam Drnovšček.

Tri sestre so bile v kranjskem gledališču že dolga leta velika želja in danes bi lahko rekli, da se je splačalo počakati, saj je umetniški vodji Marinki Poštrak v teater vsekakor uspelo privabiti vrhunskega režiserja, ki bo zgodbo Treh sester predstavil nekoliko drugače. Tri sestre in njihov brat živijo v starem provincialnem mestu s sto tisoč prebivalci. Preselili so se iz Moskve, od koder je bil kot vojaški general premeščen njihov oče. Izobraženi in svetovljanski se gibljejo znotraj svojega aristokratskega kroga, saj ne najdejo stika v malomeščanskem okolju mesta, v katerem živijo. Ampak …

»V zadnjem času sem predvsem režiral veliko avtorskih projektov, zato sem se povabila Prešernovega gledališča k režiji klasičnega teksta zelo razveselil. V naši uprizoritvi ne bomo pripovedovali zgodbe sester, kakršno vsi poznajo. Ne želimo se še enkrat ponavljati na temo, kaj je Čehov z dramo mislil in česa ne. To je predstava o času in načinu, kako se ta dogaja na odru, kako se zgoščuje ali razteza ...,« je o aktualni režiji povedal Oliver Frljić, ki tokrat predstavlja bistven obrat v njegovi režiserski praksi, saj po dolgem času v predstavi eksplicitno ne uveljavlja političnega angažmaja. »Ne komuniciram s svojo siceršnjo publiko, ampak se obračam k novim gledalcem.«

»Kljub temu da v predstavi iščemo nekaj novega, pa to še ne pomeni, da v naših iskanjih Čehov ne obstaja. Nasprotno. Drama se časovno zgodi v petih letih in v tem času se likom v predstavi zgodijo katastrofalne spremembe. Take in drugačne spremembe se pravzaprav dogajajo nam vsem in čas je tisti, ki melje in zmelje človeške usode, življenja …,« je dodala umetniška vodja gledališča Marinka Poštrak.

Nekaj misli o drami tik pred premiero so podali tudi igralci, poleg celotnega domačega gledališkega ansambla so se predstavi kot gostje tokrat pridružili še Ivanka Mežan, Sandi Pavlin, Miha Rodman in Tomislav Tomšič. »Prvič delam v Prešernovem gledališču in sem presenečen, kako so vsi igralci pripravljeni, disciplinirani, vsi so pripravljeni delati brez izgovora. Sam igram isto vlogo, kot sem jo imel v izvedbi, ki smo jo pred desetimi leti igrali v SMG, a je tokrat povsem drugače. Oliver je strasten subtilen režiser, išče nov gledališki jezik … Predstava bo natančna kot neka glasbena partitura in je zelo na robu, vselej mora biti prava energija, kot pri živem organizmu,« je povedal igralec Sandi Pavlin, Darja Recihman pa je poudarila, kako zanimivo in hkrati zahtevno se je srečati s klasičnim delom, o katerem imaš izoblikovano mišljenje, hkrati pa moraš prisluhniti konceptu režiserja, ki razmišlja povsem drugače. »Odlična izkušnja, polna sem pričakovanja, kaj se bo zgodilo, ko bo predstava prišla pred občinstvo.«

»Oliver dela na drugačen način igre kot običajno. Vsak mora najprej potlačiti svoj ego in se prilagoditi predstavi kot taki, da bo ta delovala kot celota,« razmišlja Vesna Pernarčič, še ena odrska sestra Vesna Jevnikar pa dodaja: »Videla sem že kar nekaj predstav, ki jih je režiral Oliver, in lahko rečem, da so v marsičem spremenile moje razmišljanje o igranju in gledališču. Borila sem se z mislijo, ali sem sama zmožna odigrati vlogo na tak način, ali zmorem z režiserjem odpirati nove predale pri sebi …« Podobno o procesu nastajanja drame razmišlja Vesna Slapar: »Rada imam režiserje, ki igralce znajo omejiti, hkrati pa jim znotraj meja puščajo vso svobodo. Oliver to zna in mislim, da smo se zdaj tik pred premiero tisti natančnosti, ki jo zahteva, že zelo približali. Na kakšen način, pa boste seveda videli v predstavi.«