Tri ženske (1)

Igor danes živi v nekem gorenjskem mestecu. Kljub trdnemu sklepu, da se v rojstni kraj nikoli več ne vrne, so ga k tej odločitvi prisilili težki časi. Hiše, ki so mu jo zapustile njegove ženske, ni mogel prodati, stanovanje, ki pa ga je imel v mestu, je z lahkoto dobilo podnajemnika.

Hiša je, žal, polna spominov. Številne bi želel za zmeraj izbrisati, tisti najzgodnejši, še zelo otroški, pa so mu ljubi in mu veliko pomenijo.

Toda pod vse, kar se je v njegovem življenju dogajalo, danes lahko mirno reče, da so mu njegove tri najljubše ženske uničile vse, kar je - poleg njih - imel rad.

Igor svojega očeta ni nikoli poznal. Kakšen teden prej, preden se je rodil, je imel delovno nesrečo in ker je zdravnik presodil, da se zaradi ''ene buške ni vredno sekirati'', je čez nekaj ur, ko je kri zalila glavo, umrl.

Dve sestri, ki sta bili že šoloobvezni, je za nekaj časa vzela k sebi babica, očetova mama.

»Mojo mamo je nesreča zlomila in mene je potem rodila pri dobrih sedmih mesecih,« pripoveduje Igor. O tistih tednih, ko se je življenje pri njih obrnilo na glavo, ve marsikaj le iz pripovedovanja. Sosedi še danes vedo povedati, kako je nekega dne prišla očetova sestra Marica, tovornjak je razložil nekaj pohištva, ki ga je pripeljala s seboj, na hitro so izpraznili garažo in še en kletni prostor, kjer se je nastanila in vzela komando v svoje roke.

»Moja mama je imela srečo, saj me je Marica spravila pokonci, skrbela je zame, me negovala, nenazadnje sem bil nedonošenček in zelo slaboten otrok. Tudi mama je kar lepo število let živela na tabletah, zdi se mi, da se ni nikoli povsem opomogla. Potrebovala je nekoga, ki ji je komandiral in jo spodbujal, da je sploh kaj jedla in se ukvarjala z nami, otroki. Marico sem imel za mamo, k njej sem se zatekel, ko sem si razbil kolena, ko so me drugi otroci tepli, pomagala mi je tudi pri domačih nalogah. Če bi bilo po mamino, ne bi hodil v šolo, kajti nenehno je bila v skrbeh zame, pogosto me je prišla čakat ob koncu pouka, me prijela za roko in me peljala domov. Čeprav so se zaradi tega sošolci iz mene norčevali, se meni ni zdelo nič takega,« pogumno razlaga Igor in, zanimivo, mikrofon, ki sem ga postavila na mizo, ga ni prav nič motil.

Ko je bilo Igorju deset let, se jim je v skupnem gospodinjstvu pridružila tudi babica. Moški, s katerim je prijateljevala, je umrl, bilo ji je dolgčas in odločitev za selitev je padla sama od sebe. Ženske so imele nekaj težav s tem, kako si razdeliti skromno hišo, da je vsaka od njih imela nekaj prostorov zase. Končno so se zedinile, da bodo nad garažo prizidale še dve sobi, kamor sta se preselili Igorjevi sestri, babica pa je poslej gospodovala v njunih prostorih, ki so bili v pritličju in bolj priročni za starejšo žensko, ki se ni nič kaj rada vzpenjala po stopnicah.

»Ena od sester je že pri sedemnajstih zanosila, se poročila in odselila na svoje, druga je še nekaj časa obiskovala srednjo šolo, vendar se ji ni dosti ljubilo sedeti ob knjigah. Čudno se mi je zdelo, ker se nihče od mojih treh ''mam'', ki so kot sokoli bedele nad menoj, zaradi tega ni dosti sekiral. Babica je imela navado reči, da je že tako prav, saj si same postiljajo posteljo, na kateri bodo ležale. Sester v bistvu sploh nisem poznal, če sta že prišli domov, sta me odrivali od sebe, ker sem se jima zdel razvajen. Morda sem bil res, za vsako figo sem se drl kot sraka. Takoj, ko sem se oglasil, je pritekla ena od žensk, me dvignila v naročje, objemala, lupčkala in tolažila. Verjamem, da sta bili sestri zato ljubosumni in sta želeli čim prej oditi stran ter najti nekoga, ki bo tudi njiju imel rad. Bil sem že v tretjem, lahko tudi v četrtem razredu, ko me je teta vsakič, ko sem šel na stranišče, spraševala, a sem ''dobro kakal'', sem se ''kaj napenjal'' in podobne oslarije. Nekoč sem dobil visoko vročino, imel sem angino ali nekaj podobnega. Obnašale so se, kot bi se jim malo zmešalo. Mama in teta sta me vzeli na sredo v posteljo, vsaka s svoje strani sta mi brisali potno čelo, me držali za roke in pazili, kako diham, kako mi hrope v prsih. Še potem, ko sem ozdravel, sem moral sredi poletja na glavi nositi kapo, da se ja ne bi prehladil,« odkriva tančice svojega življenja.

Pripoveduje tudi o tem, kako so mu ženske pripravljale obroke, že na krožniku narezale meso na manjše koščke, da se ni preveč trudil z nožičem in vilicami. Pisale so mu domače naloge, celo sprle so se med seboj, ker so vse tri skupaj imele zelo pomanjkljivo znanje. Prežale so na njegove prijatelje, na to, s kom je sedel v šolski klopi. Učitelji so se jih bali, ker so jim težile, če je dobil slabo oceno. In še danes, po toliko letih, kroži med njimi anekdota, ki govori o tem, da se je treba skriti, ker prihaja ''Sveta trojica''.

»Pogosto sem se na smrt dolgočasil, kajti vsakega prijatelja so odgnale od hiše in če sem vprašal, kje sta sestri, so se začele jeziti name, češ če mi ni dobro, če nimam vsega, kar si poželim, ker nenehno razmišljam o 'tistih ničvrednicah'. Mogoče mi je bilo takrat le do velikega plišastega zajčka, ki ga je imela mlajša? Ne bi vedel … «

(Se nadaljuje)