Starševska pričakovanja

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / torek, 6. marec 2012 / 06:00

Občutljiva tema, ki lahko poseže v integriteto vsake mlade družine. Nehvaležna tema. Svetovati staršem, kako delati z otroki, kako in kam jih usmerjati, je zahtevno delo, zato se s tem ukvarjajo samo usposobljeni ljudje, ki jih najdete na primer v osnovnih šolah.

Starši te izobrazbe nimamo, razen če se spomnimo svoje osnovne šole ter učiteljev in učiteljic. Vsakdo izmed nas ima na seznamu spominov priljubljenega in nepriljubljenega učitelja. Mogoče ste z leti ugotovili, da ste se največ življenjskih modrosti naučili ravno od najbolj osovraženega učitelja? Mogoče do tega še pridete …, ni pa nujno. Če ste imeli srečo, ste v življenju srečali tudi prijazne učitelje, katerih vodil in navodil ste se držali skozi svoje dni in ste preživeli do danes. Žalosten je lahko učenec, ki ne prekaša svojega učitelja. Ne vem, ali je danes učitelj sposoben naučiti učenca tisto, česar sam ne razume. Pa vendar bi to moral znati, če hoče uživati sadove svojega dela. Prvi otrok je nadaljevanje tvoje zadnje lutke? Tu pa lahko nastane problem.

Stojim na robu igrišča, na katerem otroci igrajo tekmo. Nekaj nas je takih, ki mislimo, da nam ta igra krade dragoceni časi, večina pa hoče, da njihov otrok zmaga. Ob igrišču lahko navijamo, se deremo, spodbujamo, komentiramo in bentimo nad sodnikom, trenerjem ali nasprotnikom. Ko otrok piše test iz matematike ali slovenščine, tega ne moremo početi, ker nas ne spustijo zraven. Potem se mi je porodilo vprašanje, ali bi bili naši otroci uspešnejši, če bi ob njih sedeli takrat, ko imajo pred sabo matematične naloge za preverjanje znanja. Jasno, da se potem spomnim, da je šport šport in da je matematika matematika … Trapaste misli so me pač preplavile, ampak kaj ni vse to v škodo ali pomoč otrokom? Pozabimo moje razmišljanje …

Otrokom napolnimo možgane z znanjem, nisem pa prepričan, da jim dodajamo zraven še sposobnost razmišljanja in recimo dobroto. Ocene so rezultati, čas, dosežen na teku, je rezultat, gol je rezultat, koši so rezultat. Če rezultata takega in drugačnega ni, se najprej sekiramo starši, potem verjetno otroci in potem učitelji in potem država. Učitelji, ki imajo slabe učence, se bojijo, da bodo njihovi nadrejeni mislili, da ne delajo dobro. Trenerji, ki ne dosegajo dobrih rezultatov, zgubijo službe, kar je še huje. Starši pa so še vedno starši svojih otrok. Kdo od staršev potemtakem ne bi pomislil, da je vse v njihovih lastnih rokah? Tako kot gre ves razvoj naprej, je napredovala tudi vzgoja. Vzgoja je tesno povezana z disciplino. Disciplina pa je nepriljubljena. Starši se discipline naučimo skozi življenje, učitelji se je naučijo med strokovnim šolanjem in vsi se je moramo držati. Brez discipline ni življenja oziroma lahko da bi bilo, ampak bi bilo slabo. Meje discipline pa so? O tem pišejo debele knjige. Če se osredotočimo na nas, starše, naše otroke in njihov šport kot dejavnost ob šoli, potem moramo priti do kakega sklepa. Vsak starš, ki meni, da bi njegov otrok lahko uspel v športu, verjetno misli, da bi ta otrok lahko uspešno delal tudi v šoli. Če ne razmišlja tako, ogroža lastnega otroka, zato je mogoče bolje, da bi več časa posvečal otroku in njegovi šoli. In če otroku šola res ne gre, šport pa mu res leži? Potem bi se bilo treba vprašati, kaj bi se zgodilo, če bi starš svojo energijo, ki jo vlaga v otrokov šport, prenesel v otrokovo šolo? Po moje bi bil otrok na meji genija. In potem bi v njegovem življenju ob koncu šolanja bilo več vsega, kot pa je v športniku na koncu kariere. Nočem napisati, da bi morali zapostavljati šport, hočem napisati, da bi morali dajati prednost šoli. Zakaj? Zato, ker bi nas bilo v tem primeru več srečnih in bi v sebi noč in dan nosili manj strahov …