Za kaj gre v Grčiji?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 4. marec 2012 / 06:00

Razlage grško-evropskega zapleta so zelo različne. Eni pravijo, da gre za kaznovanje Balkancev, ki so hoteli lepo živeti na evropski račun. Drugi trdijo, da gre za reševanje evropskih upnikov, ki so Grkom posojali denar, zdaj pa bi ga radi čim več dobili nazaj oziroma čim manj izgubili. Vmesna je razlaga, da gre za akcijo v svarilo tistim, ki bi so drznili Grke posnemati, oziroma za trening, če bo treba na podoben način reševati še katero od prezadolženih evrskih nacij. Še najbolj verjetno pa je, da gre za eno zapleteno in negotovo mešanico vsega tega.

Tistim, ki smo živeli v Jugoslaviji in bili že takrat odrasli, je zgodba nekam znana. Za takšno jo ima tudi profesor Jože Mencinger, priznani ekonomist in jeseniški rojak. Po njegovem je EU dejansko v marsičem podobna nekdanji SFRJ. Tudi v njej si je gospodarsko manj razviti jugovzhod prizadeval, da bi živel na račun razvitejšega severozahoda. Tudi takrat smo bili priča velikim finančnim manipulacijam; spomnimo se samo afere Agrokomerc in srbskega vdora v Narodno banko Jugoslavije. Tako v EU kot v nekdanji Jugi gre za konflikt različnih gospodarskih, političnih, socialnih in duhovnih kultur; za Nemce in Skandinavce je plačevati davke državljanska dolžnost in moralna vrednota, za mnoge Mediterance in Balkance je vrlina, kako se plačevanju davkov in vsakovrstnemu varčevanju izogniti …

Hkrati bi bilo krivično, če bi grško ljudstvo zdaj kar v celoti razglasili za leno in goljufivo. Alain Badiou, sloviti francoski filozof novolevičarske orientacije, trdi, da gre v zadevi Grčija predvsem za reševanje evropskega neoliberalnega finančnega kapitalizma. »Glavni namen je ustvariti iz Grčije laboratorij za testiranje modela družbene preobrazbe, ki bo pozneje uporabljen v vsej Evropi. Model, ki ga preizkušajo v Grčiji, je model družbe brez javnih služb, kjer šole, bolnišnice in zdravstvene ustanove razpadajo in zdravje postaja privilegij bogatih, kjer je ogroženo prebivalstvo obsojeno na načrtno iztrebljanje, medtem ko so tisti, ki še imajo delo, prisiljeni delati v izjemni negotovosti in ekonomski bedi.« (Iz članka Kako rešiti Grke pred njihovimi rešitelji, Delo, 24. februarja 2012.) Vam ne zvenijo te besede nekam znano, tudi vse bolj domače. Bojim se, da tej neoliberalni paradigmi pripada tudi del nove vlade, zlasti novi finančni minister. Se še spominjate naših »mladoekonomistov« tipa Mićo Mrkaić, kako so se v letih pred izbruhom sedanje finančne krize norčevali iz »staroekonomista« Mencingerja? Po letu 2008 jih je čas povozil, zdaj pa ti kapitalistični vrači spet dvigajo glavo. Tudi ukinitev samostojnega ministrstva za kulturo sodi v to paradigmo, kultura je po njihovem itak samo nepotreben strošek. Zato moramo biti zelo previdni in paziti, ali se bo »reševanje krize« tudi pri na usmerilo predvsem v reševanje bankirjev in kapitalistov, v model, pred katerim svari filozof Badiou. Ponedeljkovo srečanje socialnih partnerjev na Brdu pri Kranju je morda res začetek novega socialnega dialoga, morda pa le dimna zavesa, za katero se že pripravlja nova ofenziva neoliberalnih fundamentalistov.

Na eni strani imamo torej grški scenarij, na ulicah demonstrante z molotovkami in policiste s solzivcem, na drugi kapitalistični pohlep, ki ukinja socialno in kulturno državo. Slaba alternativa. V njej moramo ravnati tudi preventivno. Slabe čase, ki utegnejo postati še slabši, bomo lažje prenesli, če bomo nanje vsaj nekoliko pripravljeni, vsak sam pri sebi in vsi skupaj, tako denarno kot duhovno. Niso nas okradli Grki, ki protestirajo, ampak tisti, ki jih zdaj neusmiljeno privijajo …