Hoja za Kristusom

V 70. številki književne revije Bukla (oktobra 2011) je njen urednik Samo Rugelj objavil zapis javnega pogovora, ki ga je imel v veliki čitalnici NUK z dvema uglednima književnikoma, Albertom Manguelom in Gorazdom Kocijančičem. Obema je za konec in »malo za hec« zastavil tudi tole vprašanje: »Katero knjigo bi v celoti najraje prebrali na glas današnjemu občinstvu, bodisi svojo bodisi kakega drugega avtorja?« Odgovorila sta, kakor sledi. Kocijančič: »Hmmm, današnjemu občinstvu bi prebral De Imitatione Christi (Hoja za Kristusom) Tomaža Kempčana v sijajnem novem slovenskem prevodu Janeza Zupeta.« Manguel pa je dostavil: »Borges je dejal, da je krasen način, kako bi obnovili Hojo za Kristusom, to, da jo pripišemo Jamesu Joyceu, in morda bi kdo poslušal vaše branje De Imitatione Christi, kot če bi ga napisal James Joyce, in občudoval izredno prozo.«

Hm. Za Kempčanovo knjigo sem seveda že slišal, tudi v rokah sem jo gotovo že imel, a bral je nisem, priznam. Te vrste literaturo (katoliško duhovno) sem malo podcenjeval, tudi to priznam. A če bi nam bil Gorazd Kocijančič, ki ga visoko cenim, to knjigo pripravljen na glas prebrati, in če ta njegova izjava ni »malo za hec«, potem jo je treba upoštevati. Pisal sem na Mohorjevo, naj mi pošljejo recenzijski izvod knjige. In ko sem jo začel brati, to Hojo za Kristusom, sem takoj sprevidel, da res ni noben »hec«, ampak visoko duhovno branje. To trdi tudi p. Ivan Platovnjak iz Družbe Jezusove, avtor spremne besede. »Pred nami je knjiga, ki je bila do konca šestdesetih let prejšnjega stoletja poleg evangelijev najbolj brana med katoličani. Velja tako rekoč za peti evangelij. Samo Sveto pismo je prevedeno v več jezikov. Še vedno velja za temeljno delo krščanske duhovnosti in mnogi še danes ob njem gradijo svoje duhovno življenje. Kar je za pravoslavne kristjane Filokalija, to je za katoličane Hoja za Kristusom.« Tudi Platovnjak, enako kot Kocijančič, visoko oceni prevod. »Novi prevod Hoje za Kristusom izkušenega prevajalca Janeza Zupeta nagovarja s svojo svežino. Prevajalec je tudi s tem prevodom pokazal izredno občutljivost za slovenski jezik in zmožnost ubesedenja duhovnih globin, h katerim nas želi popeljati pisec Hoje za Kristusom.« Zupet je prevajal po kritični izdaji, ki je leta 1982 izšla v vatikanski založbi.

Zdaj pa je že skrajni čas, da tudi mi skupaj in naglas preberemo vsaj odlomek iz Kempčanovega besedila. Tistega, denimo, v katerem je beseda o ničevosti (vanitas). »Ničevost je torej iskati minljivo bogastvo in zaupati vanj (prim. Prd 5,9). Ničevost je tudi hlepeti po časteh in se visoko povzdigovati. Ničevost je streči poželenjem mesa in si želeti tega, kar se mora nazadnje hudo kaznovati (prim. Gal 5,16). Ničevost je želeti si dolgega življenja, pa premalo skrbeti za lepo življenje. Ničevost je gledati samo na sedanje življenja in ne misliti na prihodnje. Ničevost je ljubiti, kar tako hitro mine, ne pa hiteti tja, kjer ostane večno veselje.« In kako se ničevosti rešiti? »Rad se spominjaj pregovora: da se oko ne nasiti z gledanjem in uho ne napolni s poslušanjem (Prd 1,8). Zato se trudi, da bi odtrgal svoje srce od ljubezni do vidnih stvari in se obrnil k nevidnim. Kdor se namreč vdaja počutnosti, si omadežuje vest in izgubi Božjo milost.« Zdaj pa si predstavljajte, kako bi vas gledali razni tajkuni in drugi sodobni pohlepneži, častihlepneži, pohotneži in podobni, če bi jim naglas brali gornje vrstice! Najmanj, kar bi vam očitali, je to, da niste od tega sveta. Če bi mogli, pa bi vas dali zapreti na psihiatrično kliniko ali v kak drug azil za moteče ljudi.

Posebnost Kempčanovega načina meditacije je tudi v tem, da se ves čas opira na Sveto pismo (na tiste dele, ki jih nakaže v okroglih oklepajih). Poseben čar nove slovenske izdaje pa je v tem, da je dvojezična - na levi je latinski izvirnik, desno Zupetov prevod. Delo je razdeljeno na štiri knjige. Prva: Uvajanja v duhovno življenje, vsebuje 25 meditacij. Druga: Spodbude za notranje življenje (12). Tretja: Notranja tolažba (59). Četrta: Pobožna spodbuda za obhajanje in prejemanje svete evharistije (18). Delo, ki ga pripisujejo katoliškemu menihu in mistiku Tomažu Kempčanu (ok. 1380-1471), je bilo prvič natisnjeno 1472, odtlej pa naj bi doživelo že več kot 4000 izdaj v številnih jezikih. V slovenščini je prvič izšlo 1719, odtlej po oceni dr. Marijana Smolika še vsaj sedemnajstkrat. Branja in poslušanja vredno!