Postni premislek

Zdaj gre pa zares. To vemo že lep čas, a smo imeli kar naprej neke popuste. Od volitev 4. decembra lani do izvolitve nove vlade 10. februarja letos je vladalo brezvladje. Sredi njega so bili božično-novoletni prazniki, ko tako ali tako vse popusti. Pa predpustni in pustni čas, ki sploh nista pusta, ampak že sama po sebi dopuščata razpuščenost. Ta sreda pa nas je posula s pepelom, začel se je post. Ta res nima tako strogega značaja kot nekoč, zares se ga drži le še malokdo. Je pa priložnost, da kaj spremenimo, tako na zasebni kot na skupinski ravni.

Da gre zares, lahko vidimo tudi na evropski sceni, zlasti na grškem odru. Na njem se spet uveljavlja tista zvrst, v kateri so bili Grki izvrstni že pred tisočletji - tragedija. Ta jim je tudi to pot tako rekoč usojena. Tragično bo, če bodo spoštovali diktat EU in Mednarodnega denarnega sklada (IMF). Če ga ne bodo, bo pa še huje. Razlika je samo v tem, da bo v prvem primeru tragedija nadzorovana, režirana, v drugem pa spontana in nepredvidljiva. Prizore, ki se nam kažejo na grških ulicah, v njihovem parlamentu in na evropskem parketu, moramo gledati tako, da v njih vidimo tudi svojo prihodnost, ki bo podobna, če se ne bomo sami disciplinirali. Okoli naše nove vlade je zadnje dni vse tiho in to je dober znak. Zdaj naj bi imela sto dni miru, tja do 20. maja, ko pa bo že morala pokazati, ali je že kaj znesla oziroma vsaj to, kaj namerava.

Časi, ko so obračuni med akterji na slovenski politični sceni potekali tako, da so se ti oblačili v podobe in prizore iz preteklosti, gredo h koncu. Zdaj ne gre več za razprave o tem, kdo je imel bolj prav leta 1941 ali kdo je koga leta 1945. Referendum o novem družinskem zakoniku je, upam, eden zadnjih poskusov, da bi poglede ljudi obračali v preteklost. Tradicionalne družine, za katero se zavzema Cerkev, ni uničil komunizem, tudi komunisti so bili v teh rečeh tradicionalisti. Uničuje jo kapitalizem, ki nas sili v tak način življenja, da se cele dneve ženemo za dobrinami, ki jih ne potrebujemo, da smo zato cele dni zdoma, da se številne družine sestavijo šele ob koncu tedna, pa še takrat ne vse. Revolucije, ki so se nam zgodile v 20. stoletju, so dodale svoje. Ne samo komunistična, ki je porušila tradicionalne lastninske, gospodarske, politične in socialne postavke. V družinskem oziru je bila še bolj odločilna seksualna revolucija, ki je mlade ljudi osvobodila iz tradicionalnih moralnih vezi in prepovedi. Tudi ta je bila bolj nasledek kapitalističnega kot komunističnega vpliva, seksualna svoboda je prihajala k nam predvsem iz t. i. svobodnega, zahodnega sveta. Novi družinski zakonik je le poskus legalizacije tistega, kar se je v stvarnem življenju že zgodilo. Življenje bo šlo svojo pot naprej, tudi če bodo nekateri temu nasprotovali. Tudi zato bi kazalo na referendumu glasovati za zakonik, naše energije pa čim prej usmeriti iz preteklosti v prihodnost, v reševanje krize in v soočenje z izzivi prihodnosti.

Postni čas je ne glede na politično in versko pripadnost človeka tudi priložnost za spremembo na osebni ravni. V zadnjem času so se uveljavile postne prakse, ki so bolj zdravstvene kot duhovne. Gre jim za to, da bi jedli manj in bolj izbrano - kar je tudi dražje in že zato dostopno samo bogatejšim. No, če bo šlo naprej tako, kot kaže zdaj, bodo morali mnogi res zategniti pasove bolj iz finančnih kot iz zdravstvenih ali nravstvenih razlogov. A upajmo, da ne bo tako. Lačni kljub vsemu še nismo. In bolje je biti sit kot lačen, to je gotovo. Kakor je gotovo, da je slabo biti presit in nedovzeten za vse okoli sebe. Morda je prav zdaj čas, da tudi v teh rečeh najdemo pravo mero.