Želi nadaljevati kariero v znanosti

V okviru nacionalnega programa Za ženske v znanosti so že šesto leto zapored nagradili izjemne slovenske raziskovalke. Poleg finančnih spodbud znanstvenicam si na ta način prizadevajo spodbujati razpravo o položaju žensk v znanosti in s pomočjo tega soustvarjati enakopravnejši položaj žensk v znanosti. Med nagrajenkami je tudi sedemindvajsetletna biokemičarka Nina Erčulj z Bleda.

Dejali ste, da upate, da vam štipendija odpira nove priložnosti na nadaljnji znanstveni poti. Kakšni so vaši prihodnji cilji?

"Zaključila sem obdobje mlade raziskovalke oziroma moj projekt se je končal in na tem mestu na inštitutu za biokemijo ni možnosti za zaposlitev. Z raziskovanjem bi rada nadaljevala, mogoče celo v tujini, ampak ta čas še ne morem nič reči. Zato upam, da mi bo to pomagalo, da bi lahko kje drugje nadaljevala s tem delom."

Pa že kaj veste, kje bi to lahko bilo?

"Zanimala sem se tudi pri drugih inštitutih. Če ne bo šlo pri nas, bi poskusila v tujini, tretja možnost pa je v gospodarstvu."

Kako to, da ne morete nadaljevati s svojim delom na inštitutu za biokemijo?

"Medicinska fakulteta, pod katero inštitut sodi, je pedagoška ustanova in ponuja zgolj mesta za asistente in profesorje. Niti ni nekih projektov, na katerih bi se zaposlila. Naši profesorji so pač pedagoški delavci in samo dvajset odstotkov njihovega dela predstavlja raziskovalno delo, zato je denarja za raziskave toliko manj."

Čemu ste se posvečali pri svojem raziskovalnem delu?

"Gre za področje farmakogenetike zdravljenja raka. Ukvarjala sem se predvsem z levkemijo in limfomi pri otrocih ter malignim mezoteliomom, to je rakom prsne oziroma trebušne mrene, ki je v osemdesetih odstotkih posledica izpostavljenosti azbestu. Zajeli smo skupino ljudi, ki so bili zdravljeni po določeni kemoterapevtski shemi. Iskali smo genetske spremembe v tistih molekulah, ki ta zdravila presnavljajo. Te spremembe lahko vplivajo na to, kako bo zdravilo delovalo in posledično na to, ali bo prišlo do razvoja neželenih učinkov. Pri malignem mezoteliomu smo našli tak dejavnik v enem encimu, a to je rezultat statistične analize. V nadaljnjih študijah bi bilo to treba preskusiti na drugih neodvisnih skupinah bolnikov. Potem bi bilo treba narediti poskusno klinično študijo. Imamo to genetsko informacijo; tiste, za katere vemo, da se na zdravljenje ne bodo odzvali, bi jih zdravili z drugim zdravilom, in bi na koncu videli, ali smo s tem kaj doprinesli. Če bi se v klinični praksi tako izkazalo, bi to lahko uporabljali rutinsko."

Dosedanje raziskovanje je bilo torej šele prvi korak?

"Tako je. Našli smo zanimivo povezavo in upam, da bo mogoče naprej raziskovati."

Štipendijo lahko porabite v poljuben namen. Ste že razmišljali, za kaj boste namenili denar?

"Nisem še razmišljala, a ker sem zdaj na tem, da bom morala iskati zaposlitev ali kje drugje ali celo v tujini, mi bo to olajšalo prehod v novo zaposlitev ali pot v tujino recimo. Status mlade raziskovalke se mi izteče 31. marca, prav zdaj končujem doktorat. Po izteku statusa bom še kakšen mesec, dva lahko ostala tu, potem pa moram že iskati kaj drugega."

Bi radi nadaljevali na znanstvenem področju ali vas morebiti vleče tudi v gospodarstvo?

"Znanstveno področje me bolj zanima, če je to mogoče povezati z gospodarstvom, pa toliko boljše."

Kako ste zašli na pot mlade znanstvenice?

"Naravoslovje me je zanimalo že v osnovni šoli. Na gimnaziji, ki sem jo obiskovala na Jesenicah, sta me začeli zanimati predvsem kemija in biologija. Najprej sem bila prepričana, da bom študirala samo kemijo, v četrtem letniku pa sem se odločila za nek kompromis, to je biokemijo. Med študijem sem se navdušila predvsem nad genetiko, tudi diplomo sem pripravila s tega področja. Tu se mi je ponudila priložnost - moj mentor pri diplomi je poznal mojo sedanjo mentorico na inštitutu, zato mi je svetoval, naj se prijavim za mlado raziskovalko. Zdelo se mi je zanimivo, ker je šlo za področje genetike v povezavi z boleznimi pri človeku. Je pa vedno tako, da ko nekaj iščeš, je vse zelo neznano. V nekaj se vpelješ in potem te to zanima. Ko si enkrat notri, je to tvoj svet."

Partnerji programa Za ženske v znanosti so oktobra lani predstavili rezultate ankete Znanost in Slovenci, ki je med drugim pokazala, da je za petino anketiranih znanost bolj moški poklic. Se ženske v znanosti čutite zapostavljene v primerjavi z moškimi kolegi?

"Sama nikoli nisem imela tega občutka ločevanja po spolu. Eden od razlogov, da še nisem občutila razlikovanja po spolu, je mogoče tudi to, da je naš inštitut predvsem ženski, imamo le deset odstotkov moških. Je pa res, da je delež žensk v znanosti precej nižji kot moških."

Kaj je po vašem razlog za to?

"Mislim, da predvsem v tem, da se ženske pač same ne odločajo za to."

Kaj jih ovira pri tem?

"Ženske se v družbi še vedno dojema kot tiste, ki podpirajo tri vogale v hiši. Ta prehod v znanstveno kariero je negotov - sama zaposlitev, odhod v tujino, in se mogoče zato odločijo za zaposlitev v drugih dejavnostih."

Pa menite, da je kljub temu mogoče uspešno združevati znanstveno kariero in družinsko življenje?

"Mislim, da bi se dalo, a mogoče je ravno to tista ovira, ki jo vidi večina žensk. Pri tem je gotovo zelo pomembna podpora partnerja. Če jo imaš, potem sem prepričana, da je to mogoče uskladiti. Lahko pa da takrat, ko imaš otroke, drugače razmišljaš. A mene so že doma tako vzgajali, saj je mama prav tako delala znanstveno kariero. V tujino je odšla za tri mesece, pa se nam je to vsem zdelo povsem normalno. Moj oče je takrat skrbel za naju z bratom, tako da nisva občutila kakšnega pomanjkanja."

Se lahko znanstvenice tudi pri plačilu kosate z moškimi kolegi?

"Pri mladih raziskovalcih je tako, da je na voljo pač nek fond, ki ga država nameni za to in smo vsi v istem plačilnem razredu. Tudi na splošno mislim, da gredo stvari, povezane s položajem žensk, na boljše. A verjetno bo treba še malo počakati."

Štipendijo ste prejele tri znanstvenice, prijavljenih je bilo enaintrideset. Je bila konkurenca huda in na podlagi česa so izbrali vas?

"Konkurenca je iz leta v leto večja, saj je tudi nagrada vse bolj prepoznavna. Na našem inštitutu so to nagrado prejele že tri znanstvenice pred mano. Preverila sem, kdo so bile dobitnice iz prejšnjih let, in tudi kolegice, s katerimi sem se pogovarjala, so mi rekle, da če vsaj približno ne dosegaš standardov, sploh ne kandidiraš."

Katere standarde imate v mislih?

"Upošteva se znanstveno uspešnost, število objav, v katerih revijah so bile objavljene ... Do takrat sem imela štiri objave s prvim avtorstvom in sem se zato upala prijaviti. Zavedala sem se, da bo konkurenca huda, a računala sem na to, da sem imela članek tudi v dokaj dobri reviji Annals of oncology."

Koliko vam ob vašem raziskovalnem delu ostane časa za vaše konjičke, partnerja, zase ...?

"Mislim, da sem to delo kar znala usklajevati s prostim časom. Večkrat sem popoldne dolgo delala, a pri nas je delavnik prilagodljiv. Če je recimo v soboto slabo vreme, bom takrat delala, potem grem pa v ponedeljek, če je lepo vreme, ob dveh popoldne domov. V prostem času se ukvarjam predvsem s športom - kolesarjenjem, hojo v hribe, športnim plezanjem. Sem tudi članica jamarskega društva Bled, a zadnja tri leta nisem bila prav aktivna na tem področju."