Šport nas združuje?

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / torek, 14. februar 2012 / 06:00

Idealen dan za pogrevanje dogodkov, ki so spremenili življenja. Valentinovo je res dan zaljubljencev, vendar obstaja tudi čas, ko ni ravno fajn, da se zaljubiš.

Največja prednost skupinskih vadb kakršnekoli športne rekreacije je seveda v druženju. Vemo pa, da druženje ne more biti pristno, če se ne zberejo vsaj enako misleči. Vsaj. Ljubezen do teka, hribolazništva, plavanja, kolesarjenja in še kakega drugega početja, ki se ga lahko udeleži večja skupina naenkrat, je enkratna stvar za sklepanje novih poznanstev, novih druženj in celo prijateljstev. Ljubosumneži se bodo zdaj potrepljali po prsih in na glas potrdili, da so imeli vedno prav, da je v takih »sektah«, društvih, združenjih, veliko kur… Mi, ki spodbujamo ljudi k druženju, moramo ostro nasprotovati, seveda, ampak večkrat se zgodi, da nas ljubezen premaga. Ne pravijo zastonj, da je ljubezen nepremagljiva, da ruši vse bregove, da zajezuje vse reke, da … je neuničljiva. Uničljiva je, to lahko potrdim, saj takrat, ko nam nekdo pade v oči, ne pomislimo, kaj bomo z ženo ali možem. No, nekateri boljšo polovico srečajo ravno pri skupinskih druženjih oziroma vadbah. Torej, to je nevarnost številka ena. Na vprašanje, kako pogosti so ti prestopi iz ene zveze v drugo, pa moram zgroženo ugotoviti, da so kar pogosti. Razlogov je več. Okolje je skoraj idealno. Pomislite samo, kako uživate pri svoji priljubljeni športni rekreaciji, ki vašega partnerja ali partnerke pač ne zanima, in tam srečate enako misleče moške ali ženske, ki so še povrhu fizično in umsko točno tako izoblikovani, kot si predstavljate, da partner oz. partnerka mora biti. Da bi se bolje razumeli, si predstavljajte, da pridete v okolje, kjer so vam vsi všeč in vsi delajo najraje tisto, kar delate najraje vi. In potem v urah in dnevih v letu, ki jih v taki družbi preživite in postanete del njih, se pove in doživi marsikaj. Da nas šport združuje, nekateri vzamejo dobesedno. Profil takih je ponavadi enak profilu njihove zagnanosti za šport. Torej: strokovno, če ne celo filozofsko bi lahko zapisal, da tako hitro kot postanejo odvisni od športa, tako hitro postanejo tudi neodvisni od svojega dotedanjega partnerja, partnerke. Potem pa pride do konfliktnih situacij in tako šport pride na slab glas. Individualni športi so za tiste, ki imajo ljubosumne partnerje. Skupinski športi pa so za pametne oziroma take, ki nimajo ljubosumnih partnerjev ali pa niso odvisni od gibanja. Zmotno. Skupinske vadbe so zelo priporočljive, vendar je v zmoti tisti, ki je prepričan, da bo tam našel sebi sorodno dušo, s katero bo potem osamosvojeno v duetu nadaljeval nekje drugje, bolj na samem. Tako kažejo izkušnje »na terenu«. Tisti, ki pa vseeno vkup skoči s sorodno dušo, ki jo je spoznal ravno pri skupinski rekreaciji, pa bi to naredil tudi kjerkoli drugje, samo da bi bila priložnost.

Včasih mislim, da preprosteje ko hočem zapisati, bolj komplicirano se bere …

In če damo šalo na stran: nekaj resnice je v tem. Zdaj bi morali samo ugotoviti, ali je to dobro ali ne. Za dva je zagotovo dobro. Ampak kaj hudiča, ko pa je za večino to slabo. Skupinski duh pa ne veleva, da ga je treba kvariti zaradi dveh, ki … se (ne)obvladata.

Danes je dan zaljubljencev, zato bi se spodobilo, da se spomnimo svoje najbolj ljubljene osebe. Ampak … Kako bi to šele vžgalo, ko bi se je spomnili z enako gesto, kot se je boste danes (nas večina) na katerikoli drug, čisto navaden dan? Si predstavljate, da ženi prinesete rož´co na primer prihodnji mesec v ponedeljek, ko je čisto navaden dolg ponedeljek, ne zimski ne spomladanski uvod v torek, še bolj nepomemben dan? Ljubosumna bo vprašala, od kod ta slaba vest. »Normalna« pa bo vesela kot … radio, na primer … Poizkusimo!