Ivan Sivec: Moje knjige so moji otroci

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / sobota, 11. februar 2012 / 06:00

Kar 113 knjig, dva tisoč besedil za glasbo, magistrska naloga o Avsenikovi glasbi, sedemnajst biografskih romanov in kar štirideset let ustvarjanja ... Tem za pogovor z Ivanom Sivcem na Glasovi preji tokrat res ni manjkalo.

Stoenajsto Glasovo prejo smo minuli konec tedna pripravili v sodelovanju z Muzejem Avsenik v Begunjah, kar ni bilo naključje, saj se je tema tokratnega pogovora v precejšnji meri sukala prav okoli fenomena ansambla bratov Avsenik. Takšna je bila namreč tema magistrske naloge tokratnega gosta, a publicist Miha Naglič, ki je dvourni pogovor z njim tudi vodil, je že uvodoma poudaril, da bosta fenomena tega večera kar dva – poleg Avsenikove glasbe tudi Ivan Sivec sam.

Dvainšestdesetletni pisatelj iz Mengša (rojen je bil v Mostah pri Komendi) namreč sodi med najbolj plodovite slovenske pisatelje, po podatkih knjižničnega sistema Cobiss pa že celo desetletje tudi med štiri najbolj brane slovenske avtorje. Statistika namreč kaže, da si skoraj vsak dan v slovenskih knjižnicah bralci sposodijo več kot 140 njegovih knjig. Po osnovni izobrazbi je slavist, svoja poklicna leta pa je posvetil novinarstvu. Že petindvajset let je član Društva slovenskih pisateljev, sodeloval je tudi pri pripravi Enciklopedije Slovenije in Slovenskem etnološkem leksikonu. Napisal je 114 knjig (ena bo izšla marca), ki so bile natisnjene v več kot 318 tisoč izvodih, večkrat ponatisnjene, nekatere pa tudi dramatizirane. Po treh njegovih romanih – Pozabljeni zaklad, Vlomilci delajo poleti in Zakleta bajta – so bili posneti filmi in televizijske nadaljevanke. Je vsestranski pisec, saj piše knjige za najmlajše, knjige s športno tematiko, pustolovske romane, socialno-psihološke romane, kmečke povesti, spominsko prozo, humorne pripovedi, knjige o glasbi, zgodovinske romane, potopise in biografske romane. Svoja dela nadvse rad predstavlja ljudem, zato je doslej na željo bralcev obiskal že več kot osemsto slovenskih krajev in številne tuje države po vsem svetu.

Privzgojeno spoštovanje do knjig

A od kod ta izjemen pripovedni dar, ki ga bogati že praktično vse njegovo življenje? Priznava, da je bilo njegovo otroštvo na kmetiji v Mostah skromno, a da ima na mladost same lepe spomine. »Na vsako stvar pri človeku vplivajo trije dejavniki – dednost, okolje in lastna aktivnost, in tako sem tudi sam postal pisatelj. Odraščal sem v zelo pozitivnem okolju. Moj oče je bil velik pripovedovalec in ljubitelj knjig, mama pa je bila vesela ženska, rada je plesala in pela. K nam v hišo so pogosto prihajali ljudski godci in to mi je bilo zelo všeč. Verjetno sem že takrat imel nekaj tega v sebi. Tudi sicer smo v naši hiši vedno veliko brali in spoštovanje do knjig mi je bilo privzgojeno. Spominjam se očeta, kako je nekoč bral in bral in bil povsem zatopljen v zgodbo, in ko ga je mama opozorila, da se bliža nevihta, je sploh ni slišal, saj ga je tako zelo zanimalo, kako se bo končala zgodba. Konec je bil dober, a le v knjigi – medtem se je namreč ulila ploha in zmočila mrvo na našem travniku. Tako je bilo pri nas doma,« nam je uvodoma v smehu povedal Ivan Sivec.

Kot se spominja, je prva besedila z izjemnim občutkom veselja in ponosa še kot fantič objavil v Cicibanu in Pionirskem listu, ves čas pa so doma brali tudi Gorenjski glas. »Kot osnovnošolca me je nekega dne obiskal urednik Andrej Triler in bil navdušen nad mojim takratnim pisateljskim darom. Že takrat sem za etnologa dr. Nika Kureta popisoval gorenjske običaje v naših krajih in pri tem sem spoznal veliko ljudi in slišal ogromno zgodb o načinu življenja ljudi, kmečkih opravilih … Tako sva se s Trilerjem dogovorila, da bomo v Gorenjskem glasu ustanovili rubriko Gorenjski kraji in ljudje. Pisal sem jo štiri leta,« se spominja in dodaja, da je svojo prvo povest, Pesem njenih zvonov, napisal pri svojih osemnajstih letih. Knjiga je nedavno izšla že v četrtem ponatisu.

Novih 'Avsenikov' ne bo še dvesto, tristo let

Razmeroma zgodaj je začel pisati tudi besedila za glasbo, večinoma narodnozabavno. Najprej za Franca Flereta, nato za Franca Miheliča, kmalu pa tudi za Vilka in Slavka Avsenika, s katerima je stkal pristno prijateljstvo. »Še danes se spominjam, kako sem od malega z navdušenjem čakal četrtkove večere domačih pesmi na radiu. Ko so zaigrali Na Golici, je bil to pravi praznik na vasi in vsi smo plesali. Že takrat je ta glasba postala del mene. Kasneje sva Avsenike veliko poslušala s Francem Miheličem, ki je takrat delal kot prodajalec plošč v Metalki. Ko je izšla njihova dvojna plošča Zlati zvoki, me je poklical, in ko so zvečer zaprli trgovino, sva jo poslušala, vedno znova in znova in pri tem sva tako uživala, da sva povsem pozabila na uro, tako da so naju zmotili šele pri jutranjem odpiranju trgovine. Iz tega navdušenja sem za Miheliča napisal najboljša besedila, in ko je Vilko Avsenik videl, da se rojeva nek nov talent, me je poklical. Tako se je začelo naše tesno sodelovanje,« se spominja. Pravi, da ima Vilko že od nekdaj fantastičen občutek za to, kaj je dobro, in kaj ni, in da mu je vedno svetoval, naj ne razmišlja o tem, za koga dela, ampak naj napiše tisto, kar v glasbi začuti. »Če boš naredil iskreno do sebe, bo iskreno tudi do drugih,« je bil njegov nasvet.

O Avsenikih govori z izjemnim spoštovanjem, saj ga brata navdušujeta tako po človeški kot po ustvarjalni plati. Zanj sta še vedno dva velikana, ki sta ustvarjala skupaj – Slavko je bil neskončni studenec, Vilko pa je to reko usmerjal v pravo smer. »Avsenika sta ustvarila glasbo, ki je prej preprosto ni bilo, podobno kot The Beatles in družina Strauss, zato sem zanju letos napisal že tretji predlog za Prešernovo nagrado. A žal je tako, da so tej glasbi večje priznanje dali v tujini kot pri nas in to ni dobro. Številne velikane primerno počastimo šele, ko umrejo. Avseniki so izredno obogatili slovensko ljudsko kulturo in s svojo glasbo so odprli vrata vsem drugim ansamblom. Gre za fenomen in pri tem je popolnoma nepomembno, za kakšno zvrst glasbe pravzaprav gre. Ne nazadnje – kdo pa sploh lahko sodi o tem, kaj je boljše in kaj slabše? V glasbi se to ne da. Lahko smo srečni, da živimo v teh časih, saj novih Avsenikov ne bo še dvesto, tristo let,« je prepričan Sivec, ki je magistrsko delo z naslovom Brata Avsenik: evropski glasbeni fenomen iz Begunj na Gorenjskem zagovarjal pri etnologih Janezu Bogataju in Marku Terseglavu. Na tem področju je zoral ledino, saj področje pred tem še ni bilo strokovno obdelano. Pojav je obdelal po zakonitostih, ki veljajo v ljudskem pesništvu, saj gre v osnovi za isto stvar. »Ljudske pesmi obstajajo že stoletja, prenašajo se iz roda v rod in v kratkem povedo vse bistvo, kar želimo z besedili posnemati tudi danes. Veliko je napisanega in posnetega, a ni vse dobro in v ljudsko prehaja le tisto izbrano, najboljše, kar ljudje vzamejo za svoje. Če se določena viža obdrži petdeset let, je na dobri poti, da preide v narodovo izročilo in Avsenikova glasba gre v to smer.«

Povedal je še, da opazuje mlade ansamble, ki vse želijo narediti na hitro. Po njegovem igrajo fantastično, a v svojo glasbo ne vpletejo srca. Želijo se približati Avsenikom in ker je to večini edini cilj, ne razmišljajo s svojo glavo in zato je v tej zvrsti glasbe tudi zelo malo izvirnosti.

Življenjsko delo trilogija o Karantaniji

Ivan Sivec hudomušno rad pristavi, da ima zelo veliko družino, saj je vsaka njegova knjiga kot njegov otrok. Gotovo mu prav vsaka pomeni veliko, a kot svoje življenjsko delo izpostavi svojo trilogijo oz. sago o Karantaniji. Romani – Kralj Samo, Cesar Arnulf in Knjeginja Ema – so trenutno tudi njegove najbolj brane knjige. »Besedila za glasbo zahtevajo le hipen navdih in brez sprenevedanj lahko rečem, da pri tem obstaja tudi obrtna plat dela, saj jih včasih po naročilu lahko napišem precej hitro. Kar pa se tiče Karantanije, sem material zbral petnajst let in pri tem prišel do številnih zanimivih ugotovitev. Vedno so vsi poudarjali, kako smo bili v preteklosti podjarmeni, kako je bila to nesvobodna država, a kar hitro sem ugotovil, da se nekatere stvari ne ujemajo. V nemških zgodovinskih virih tako med drugim piše, da so Karantanci leta 595 v Karnijskih Alpah napadli Longobarde in jih prepričljivo premagali. Kot kaže, v 6. stoletju le nismo prišli s culami izza Karpatov,« je Sivec ugotovitve delil s poslušalci Glasove preje. Poudaril je tudi, da je iz virov jasno razvidno, da je bila Karantanija samostojna država, z dobro organizirano vojsko in svojo staro vero ter da dajo podobne ugotovitve človeku misliti, da se zgodovina vendarle ni v celoti odvijala na način, kakor so nas učili v šoli. Da se jo da krasno prirejati in da je bila veda vseskozi pod vplivom oblasti, ki je učila tako, kot je bilo njej povšeči. »Slovenci imamo marsikaj več kot drugi. Ni res, da nimamo svoje zgodovine. Vedno so nam skušali vcepiti, da smo narod hlapcev, a je ravno nasprotno. Dvainštirideset narodov, podobnih Slovencem, je na evropskem prostoru izginilo, mi pa smo še vedno tukaj.«

S pisanjem ni pri nas še nihče obogatel

Miha Naglič se je v pogovoru dotaknil tudi splošnega prepričanja, da od pisanja knjig pri nas ni mogoče živeti. Je pri tako branem pisatelju kaj drugače? »Moja zgodba je malce drugačna, saj sem bil vseskozi redno zaposlen, služba pa mi je ogromno pomagala tudi pri spoznavanju ljudi, zgodb in slovenske duše. Včasih se je pisateljevanje bolj izplačalo, čeprav od tega ni še nihče obogatel, v zadnjem obdobju pa k potrebnim stroškom za izdajo knjige denar dodajam tudi sam, da le delo izide. Moj namen je namreč, da gredo knjige med ljudi. Naklade zelo padajo, zelo dobro pa delajo knjižnice.«

Ker smo v teh dneh praznovali dan kulture, je pogovor stekel tudi o Francetu Prešernu, ki ga je Sivec opisal v enem od svojih biografskih romanov (Ribčev dohtar). Čeprav smo zbrani o pesniku vedeli že marsikaj, Sivec tudi tokrat ni skoparil s številnimi zanimivostmi. Poudaril je, da Prešeren še zdaleč ni bil tak pijanec, kakor so nam ga predstavljali v šoli, in da je bil odličen študent in uspešen advokat ter seveda pesnik evropskega formata.

Naglič je večer povzel z besedami: »Govorili smo o zelo znanih stvareh, kot so Avseniki, Karantanija in Prešeren, a čar tega večera je bil predvsem v tem, da smo kljub temu, da pogosto mislimo, da o teh stvareh vemo že vse, nocoj slišali zelo veliko novega, v drugi luči, kot je običajno.«