Kaj res potrebujejo otroci?

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / / 14:33

Pred leti smo z družino obiskali Dunaj. V velikih mestih zjutraj sam ali s katerim od otrok rolam na ogled okolice. Mesto še spi, prodajalci sadja se pripravljajo na nov dan, odprte so pekarne, kjer mimoidoči vzamejo zajtrk s kavo. Zagotovo nikoli ni dolgčas v bližini železniških postaj. V jutranjih urah lahko srečamo kraljice noči, berače, smetarje, tovornjake in ljudi, ki preprosto ne morejo spati. Znanje jezikov mi omogoča hitro navezovanje stikov. V nemško govorečih državah pogosto zadostuje že znanje srbohrvaščine. Ko sem plačal kavo in rogljiček starejšemu Makedoncu, mi je začel pripovedovati svojo zgodbo. Konec Jugoslavije, brezposelnost, tujina, razpad zakona in sin narkoman. Glede otrok mi je dejal: »Ti ih samo dobro vaspitaj i obrazuj. I nemoj, da im daš love. Nemoj, da im daš love. (Ti jih samo dobro vzgoji in izobrazi. Samo ne jim dati denarja. Ne jim dati denarja).«

Ali otrok res potrebuje denar? Nekaj že, toliko, da se nauči z njim rokovati, vendar pod strogo kontrolo staršev. Sicer ga začnejo zapravljati za nesmiselne dobrine, celo za škodljive stvari. Kjer pri hiši ni veliko denarja, so starši odrešeni te skušnjave. Pogosto pa otroci dobivajo denar kar tako in sami ne vedo, kaj z njim. Starši nismo dolžni otrokom kupiti pametnega telefona pri njegovih desetih letih, nismo jim dolžni kupiti novega avtomobila ob 18. rojstnem dnevu, nismo jim dolžni kupiti stanovanja, ko diplomirajo, nismo jim dolžni kupovati najdražjih blagovnih znamk oblačil, niti jim nismo dolžni plačevati prekomernih potovanj. Ali je to koristno za razvoj otroka ali ne, naj si odgovori vsak sam! Zagotovo oropamo mladega človeka vstopa v samostojnost in v lastno odgovornost. Mnogo lažje se je postopoma osamosvajati v zgodnji mladosti, kot na primer pri štiridesetih letih, kajti finančni vir staršev enkrat ugasne. Razen tega podarjeno nikoli nima takšne vrednosti, kot kar zaslužiš sam. To je pot, da bolj cenimo, kar imamo, in tako tudi samega sebe bolj cenimo. Kar ustvarimo sami, nam poveča naš ponos in nam da trdnost in samozavest, da smo sposobni poskrbeti zase.

Ko bodo naši otroci odrasli, nam ne bodo očitali, da smo jim premalo dali v materialnem smislu. Očitali pa nam bodo, da nismo bili z njimi, ko so nas potrebovali; zakaj si imel vedno čas za službo, in ne zame, kako to, da nisi cenila mojih hobijev v osnovni šoli, zakaj me nisi poslušal, ko me je zapustila punca, zakaj sta se smejala, ko sem jokala, ob tvojem alkoholu je bilo težko, vidva sta hodila sama na dopust, mene pa sta dajala v varstvo, nista videla, kako zelo sem vaju pogrešal; očitali nam bodo, da se nam kot staršem ni uspelo medsebojno pomiriti in zagotoviti mirnega doma. Kljub temu bodo še vedno prihajali k staršem na obisk – da bi jih končno že enkrat slišali in poslušali. Samo poslušali. Neizmerno moč imamo starši.