Zgodbe iz omare za ohranitev »osmičk«

V Slovenski kinoteki so pozornost namenili raziskovanju domačega filma. Z javnim pozivom Zgodbe iz omare želijo obuditi pozabljeno družinsko zapuščino in omogočiti, da domači film kot marginalizirana filmska zvrst postane del filmske dediščine.

Filmski trak je bil v drugi polovici dvajsetega stoletja priljubljen medij za dokumentiranje vsakodnevnega življenja, največkrat potovanj, praznovanj, porok, družinskih običajev, včasih pa je mogoče zaslediti tudi poskuse amaterskih igranih filmov. Znanje o analognem filmskem traku se danes s prevlado digitalnih medijev izgublja, vedno težje pa so dostopni tudi projektorji za filmske kolute oziroma »osmičke«, s čimer izginjajo analogni filmski zapisi zgodovine našega vsakdanjika.

Le redki vedo, kako ravnati z »osmičkami«

Mnogim so »osmičke« še vedno znane, le redki pa vedo, kako z njimi ravnati. Projektorji za prikazovanje filmov na 8-, Super 8-, 9,5- in 16-milimetrskem traku sodijo namreč med zastarelo filmsko opremo, ki ni več popravljiva in uporabna. Zastarelost tehnologije, nedostopnost opreme, prevlada in enostavna raba digitalnih medijev so zadostni razlogi, da mnogi lastniki domačih filmov ne vlagajo več truda v možnost ogleda podob na filmskem traku. Majhni koluti so prepuščeni nemilosti časa in večinoma ravnodušno zavrženi.

Poučna zgodba o filmih zakoncev Mitić

Konservatorka in restavratorka v arhivskem oddelku Slovenske kinoteke Nadja Šičarov nam je zaupala zgodbo zakoncev Mitić, ki sta vse svoje življenje dogodivščine za večno ohranila na filmskem traku. »Zakonca sta z avtom obšla Evropo, spominjata se predvsem potovanj v letih od 1960 do 1980. Na poti sta se ustavljala, obiskovala muzeje in raziskovala mesta – Carigrad, Pariz, Varšavo … Poleg psa Pippe ju je na poti vedno spremljala kamera z 8-milimetrskim filmskim trakom. Gospod Mitić ni imel vozniškega dovoljenja, zato je za volanom sedela gospa, on pa je upravljal kamero, ki jima je služila kot orodje, s katerim je predvsem gospod lovil utrinke njune odisejade, nemalokrat pa je v objektiv ujel tudi svojo soprogo.«

Celotno zbirko filmskih kolutov je gospa Mitić hranila tudi po soprogovi smrti, čeprav ni imela priložnosti, da bi si jih ogledala. Njun projektor za 8-milimetrske filme se je pokvaril, žal pa ni bilo nikogar, ki bi ga znal popraviti. Čeprav filmov ni mogla predvajati, jih ni hotela zavreči, temveč jih je hranila več kot trideset let, dokler jih ni predala v arhiv Slovenske kinoteke. Zgodba o filmih zakoncev Mitić je podobna zgodbam mnogih, saj je bila tedaj oprema za snemanje filmov na 8- in S8-milimetrske trakove cenovno dostopna in filmski trak je bil poleg fotografije priljubljen medij za dokumentiranje vsakodnevnega življenja.

Številni filme zavržejo

Nemalokrat lastniki, ki nimajo dostopa do projektorja ali opreme za lepljenje zlomljenih trakov, filme zavržejo. Poleg pomanjkanja opreme k izginjanju te dediščine pripomore tudi slabo poznavanje analogne filmske tehnologije, drugi so prepričani, da bodo zasebne družinske zgodbe shranjene za vedno, če jih bodo s filmskega traku prenesli v digitalni format. V prepričanju, da izvorni nosilci ne morejo biti nikomur več zanimivi, po digitalizaciji filmski trak zavržejo. Zaradi slabe ozaveščenosti o pomenu tega zapostavljenega filmskega formata postopoma, vendar zanesljivo izginja pestra zgodovina, zanimiva tako za raziskovalce domačega oziroma družinskega filma kot tudi za zgodovinarje in etnologe.

Poziv Slovenske kinoteke

Slovenska kinoteka aktivno širi zavest o pomenu in vrednosti domačega filma, hkrati pa želijo osvetliti njegovo zgodovino na Slovenskem. S pozivom Zgodbe iz omare apelirajo na vse lastnike filmskih zbirk in nosilce zgodb o ustvarjanju domačih filmov, naj filme in filmsko tehnologijo predajo v hrambo njihovega arhiva, kjer jih bodo konservirali, dokumentirali, identificirali, digitalizirali in omogočili dostop do njih v raziskovalne namene. S tem bodo omogočili tudi prihodnjim generacijam vpogled v preteklost filmske tehnologije.