Drugačen svet

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Izleti GG / torek, 13. februar 2024 / 12:52

Dva tedna Jordanije (4)

V zadnji del potovanja sva vstopila s kratkim oddihom na skrajnem jugu države, na obali Rdečega morja. Jordanske je le dobrih 25 kilometrov, naprej se razprostira neskončni pesek sosednje Savdske Arabije.

Akaba je mesto z živahnim utripom: hoteli, restavracije, promenada ... Pa plaže z udobjem turističnih središč in čudovito, kristalno čisto turkizno zeleno morje s slikovitimi koralnimi grebeni in barvitim podvodnim življenjem le nekaj deset metrov stran od obale.

Petra, dragulj v kroni

Petra je vse, kar obljubljajo turistični vodniki – in še mnogo več. Zgodovinsko mesto naj bi Nabatejci, nomadski Arabci, zgradili v bližini trgovskih poti v četrtem stoletju pred našim štetjem. Že vstop v mesto, dober kilometer dolga pot skozi sotesko, ki se konča pred najbolj znano stavbo v Petri, zakladnico, pospeši utrip in zadrži dih obiskovalca.

Pogled na ostanke mesta, ki se odpre takoj za tem, je, kot bi stopil v čisto drug čas, le da so kmete in popotnike zamenjali turisti, domačine in trgovce prodajalci spominkov, ženske, ki prodajajo nakit in kuhajo čaj, ter vodniki oslov in kamel. Kraljev in plemstva, ki je nekoč živelo v mogočnih stavbah Petre, prav gotovo tudi tedanji prebivalci niso srečevali ...

Nič zato, to sedmo čudo sveta, zapuščeno po potresu okoli leta 400 in ponovno »najdeno« v začetku 19. stoletja, je tudi brez kraljevskega blišča osupljivo lepo in vredno vsakega koraka po neskončnih kamnitih stezicah, speljanih po skalnem obrobju, ki že tisočletja varuje mesto.

Neskončna puščava

Če smo v Petri navdušeni predvsem nad za današnje oči nepredstavljivimi dosežki človeškega uma in moči, je puščava Wadi Rum občudovanja vreden spomenik narave. Vstop za turiste je organiziran iz vasice, ki leži približno na pol poti med Petro in Akabo. Spoštljivo in premišljeno jo upravljajo njeni današnji prebivalci, beduini, ki so tudi edini vodniki po prostranstvih peska in po njem posejanih skalnih skulptur.

Kot človeka, ki živi v majhni razgibani Sloveniji, so mi vsak trenutek dvodnevne avanture dih jemali pogledi na planjave drobnega peska, ki jim ni videti konca. Noč, preživeta v enem od puščavskih taborov, je bil eden od tistih delov potovanja, ki mi bodo za zmeraj ostali v spominu. In najin vodnik, mladi Abdulah, eden od dvajsetih otrok, ki jih je z dvema ženama imel njegov zdaj še pokojni oče, prav tako vodnik po puščavi.

Če ga kaj mika, da bi zapustil puščavo in živel še kje drugje, v bolj »razvitem svetu«, sem ga vprašala. Da ne, je odgovoril čisto mirno in z nasmehom. »Zakaj le, če je tukaj življenje mirno in lepo ...« Pa vseeno, sem vrtala naprej, zagotovo se je s turisti pogovarjal o številnih tujih krajih, od koder prihajajo. »Če bi lahko šel kamorkoli, kateri kraj bi si izbral?«

Malo je pomislil, se spet posmejal in rekel: »Nekam, kjer je veliko zelenega gozda in modrih rek.« K nam domov ..., sem se tokrat nasmehnila jaz.

(Se nadaljuje)