Odločitev mora biti otrokova

Starši morajo otroka podpirati in mu pomagati zbirati informacije glede nadaljnjega šolanja, meni pedagoginja v osnovni šoli Simona Jenka Tina Kaltenekar, končno odločitev pa mora sprejeti učenec sam.

Na podlagi česa se otroci odločajo za vpis v določeno srednjo šolo?

»Včeraj (minuli četrtek, op. a.) sem preverila s kratko anketo v dveh razredih devetošolcev in sem spet dobila enake odgovore kot vedno. Na prvem mestu je mnenje staršev, sledita svetovni splet in prijatelji, svetovalna služba in šola pa sta čisto nekje zadaj, zgolj kot informacija. Zato se trudim in jim na spletni strani ponudim čim več povezav, da bi našli področje, na katerem mislijo, da bi bili dobri. Šele potem izbiramo srednjo šolo.«

Koliko pa se mladi sploh zavedajo teh svojih močnih področij?

»Zelo slabo. Težko jih je tudi pripraviti do tega, da bi brskali in iskali ta področja. Želim, da se zavedajo, da je to proces, zato se o tem začnemo pogovarjati že v osmem razredu. Pogovarjamo se o njihovih interesih, kaj delajo v prostem času in tudi česa ne marajo. Potem primerjamo s tem, kje so dobri v šoli ter kakšne so njihove učne in delovne navade. Tako naj bi le prišli do poklica, ki bi ga radi opravljali.«

Omenjali ste velik vpliv staršev pri izbiri šole. Kakšno vlogo naj odigrajo pri otrokovi končni odločitvi?

»Starši naj se z otrokom pogovarjajo in skupaj iščejo njegova močna področja. Pospremijo naj jih tudi na informativni dan, saj otroka najbolj poznajo in ga zato lahko tudi pravilno usmerijo.«

Ali imajo učenci že v devetem razredu pred očmi tudi svoj prihodnji poklic ali večina z izbiro gimnazije želi odložiti to odločitev še vsaj za štiri leta?

»Ravno danes sem jim razlagala, da ni zagotovila, da boš s končano univerzitetno izobrazbo prvič dobil službo in drugič, da boš bolje plačan od nekega mizarja. To so stvari, za katere so še premladi, da bi jih razumeli, zato bi morala biti družba tista, ki bi ta sistem spremenila. Gimnazije ne izbirajo le zaradi tega, da bi preložili dokončno odločitev o prihodnjem poklicu, ampak je to postalo stvar statusa.«

Koliko je po vaši oceni med tistimi, ki izberejo gimnazijo, takih, ki kljub temu vedo, kaj bi radi počeli v življenju?

»Po mojem jih je takih približno polovica. Že izbira gimnazije je vezana na to, ali se bo usmeril bolj v naravoslovje ali jezikoslovje recimo. Če se odloči za ekonomsko gimnazijo, se bo sicer še vedno lahko odločil za študij na medicinski fakulteti, a gotovo bo to težje.«

Kaj bi torej svetovali mladim, preden se odločijo za srednjo šolo?

»Svetovala bi jim, naj se udeležijo informativnega dneva s starši. Ogledajo naj si čim več šol in programov. Še vedno smo na voljo za individualne pogovore, še vedno lahko opravimo test poklicnih interesov. Morajo pa se zavedati, da do istega cilja vodi več poti. Tako kot je povedala neka svetovalna delavka - na Triglav greš lahko po najkrajši poti, če imaš ustrezen nahrbtnik, čevlje in kondicijo. Sicer pa na Triglav lahko prideš tudi v dveh ali treh dneh. Prav takšna je lahko pot do poklica. Pa treba se je zavedati, da je odločitev za poklic proces. Tudi s slabšimi sposobnostmi ob ustrezni podpori domačega okolja in z lastno motiviranostjo lahko marsikaj dosežeš.«