Predpraznična

V tretjem razredu osnovne šole otroci spoznavajo čas, uro, sedanjost, preteklost, prihodnost. Lahka snov in lahka naloga, razen če starši ne znajo opisati časa, v katerem živimo. Ura naša vsakdanja je največja sovražnica sodobnih staršev. Od jutra, ko noge padejo v copate, pa do večera, ko se ugasne nočna lampica, se starši vseskozi spopadajo z minutami. Nekateri tako hitijo, da zjutraj še tople copate zgrešijo. S tem da zjutraj ne stisneš zobne paste na krtačko, lahko na teden prihraniš nekaj dragocenih minut. Potem sem se spraševal, ali bi imel dovolj časa, če ne bi jedel, ali še bolje: če ne bi vsako noč spal.

Kako otroku razložiti čas, v katerem živimo? Ravno zdaj, ko se pripravlja kulturni molk? Ne vem, če ta kulturni molk ne traja že dvajset let? Dobro, da je jutri osmi februar, kulturni praznik, ko marsikdo obriše prah s Prešernovih poezij. Čeprav dvomim, da ima poezije prav vsaka slovenska hiša. Kultura sama po sebi ne vem, kje se sploh še prepozna. Tako se je razpršila, posodobila, da bi človek pomislil, da je že sama po sebi prepoznavna in umevna. Pa sploh ni tako. Ljudje so vse bolj nekulturni. Izgubljajo stik z realnostjo in osnovnimi pravili, s pomočjo katerih bi morali hoditi po tem svetu. Kultura je kot duša. Ne vemo, ali obstaja, vemo pa, da brez nje ne moremo. Poslušam kulturnika, ki v svojem govoru nekulturno govori o politiki in politikih. Torej kulturni delavec, ki bi nas moral opozarjati: vsakič, ko zavijemo s kulturne smeri, bi nas moral na to kulturno opozoriti. Politika je kurba, politiki pa se prostituirajo. Politika je imela kulturno ministrstvo dvajset let in politiki so jo dvajset let spoštovali in jim dali živeti. Zdaj ko bodo kulturo preselili v »manjšo sobico«, pa je politika postala kurba, s katero se ukvarjajo tisti, ki se prostituirajo. Le kaj bi o tem imeli za povedati športniki, ki so že vselej v sobici s cimrom, s katerim sta se že dobro ujela, zdaj pa pride še en pograd. Na spodnjem ležišču bo spal kulturnik, kar je bolje. Padec s spodnjega ne bo tako hud kot pa padec z zgornjega ležišča. In športnik bo tiho. Ne bo vstal niti zaklenil sobe. Kaj šele, da bi cimra nagnal ven. Spet gre vse čez športnikov hrbet. In to zdaj, v časih, ko je šport na psu. Kulturniki pa imajo v lastni državi kulturno središče Evrope! Torej, če sam kulturnik ni kulturen, kako naj bo potem politik kulturen in toliko ozaveščen, da športnik in kulturnik ne moreta biti cimra. Zakaj pa ne moreta biti, pa morate vprašati tistega, ki je bil odgovoren, da smo se v šoli naučili vsaj osnove kulture. In če se v šoli učimo vsaj osnove, kje hudiča naj bi se kasneje specializirali oz. nadgradili svoje kulturo znanje. Nekdo ni opravil svojega dela tako, kot bi ga moral in smo pričakovali, zato so zrasli ljudje, ki so se zaposlili v politiki in nimajo niti kančka kulture v sebi. No, ne samo kančka, to je pregrobo napisano, saj so jim ponudili samo manjšo sobico, niso jih vrgli na cesto. Politiki so izgubili občutek za kulturo. Tako kot človek izgubi dušo takrat, ko zgubi kulturo. Mar politik ni človek? Hec … Politik je človek. Torej politik nima duše niti kulture? Tako pravijo kulturniki … Športniki pa nič ne pravijo. Ti ne spregovorijo nikoli, ker ne znajo. Kdo se potegne za športnike. Glej ga zlomka. Ne boste verjeli, ampak samo politika in politiki.

Sobica, v kateri bodo šolarji, športniki, okolje in kulturniki, bo najboljša in najveselejša soba v državi. Vsi našteti bi naučili drug drugega vsega najboljšega, da bi lepo in z lahkoto živeli v … okolju … v tem času. In potem bom jaz znal vnukom v tretjem razredu povedati, v kakšnem času živimo.