Zmagovalec brez medalje

Tekma je bila zares naporna. Ne toliko zaradi fizičnih in umskih naporov, ampak predvsem zaradi dobrih tekmecev. Ni jih bilo lahko premagati. Same stare zvezde te igre in zraven še nekaj novih, ki se borijo za svoj prostor.

Težko si je prestavljati, koliko truda je treba vložiti, da bi postal približno konkurenčen, in koliko nadaljnjega truda je potrebnega, da bi se lahko potegoval za zmago. Če niste športni tip, si to predstavljajte v svojem delovnem okolju. Ste že bili kdaj razglašeni za delavca meseca? So vam dali povišico zaradi dobrega dela? Vas je šef posebej pohvalil pred celim kolektivom? Če je vaš odgovor nikalen, potem niste dober delavec oz. nikoli niste bili najboljši ali pa delate v takem podjetju, ki se požvižga na to, kako vi delate, samo da naredite, drugo ni nič pomembno. Športniki bi rekli, da so v za en drek klubu. Vendar pomislite, koliko bi se morali potruditi, če bi hoteli postati delavec meseca.

Če se vrnem k tekmi …

Vložen je bil ves trud, znanje, vpletena je bila kopica ljudi, ki so pomagali, ogromno denarja za priprave in strokovno pomoč. Na začetku je kazalo, da nima smisla tekmovati proti tako močnemu nasprotniku, ker so celo strokovnjaki napovedovali poraz na celi črti proti takim mogočnikom. Vendar ne bi bilo miru v duši, če ne bi vsaj poskušali. Bolj naravnost povedano: v zmago se je verjelo, ker so zmagovali že in se nikoli niso bali nasprotnikov, četudi so bili vsega zmožni.

Da bi bolje razumeli, se postavimo v prvo moštvo. Tekma se je začela. Povedli so seveda nasprotniki, in ko je že vse kazalo, da smo v izgubljenem položaju, smo začutili neverjetno moč, podporo in priložnost, da zmagamo. Na začudenje vseh strokovnjakov in seveda tekmecev smo zmagali. Postali smo prvaki! Zlata medalja! Nihče ni boljši od nas. Veselje je eksplodiralo v nas. Bili smo ponosni drug na drugega in v trenutku se je obrestovalo vse, kar je bilo vloženega v to zmago. Prav vse od prve kaplje znoja do zadnjega evra, ki je šel iz žepa. Si predstavljate sebe v taki, zmagovalni ekipi?

Potem …

Ko smo se očedili in sprali znoj s telesa, se preoblekli v »lažja« oblačila in čakali, da nas pokličejo po zlato medaljo, so nam sporočili, da sicer smo zmagali, ampak ne bomo dobili medalje! Prvič odkar ta šport obstaja pri nas, bo zmagovalec ostal brez medalje, in ne samo to, ampak bo ostal tudi brez stopničk. Obtičali smo tik pod stopničkami, na četrtem mestu … nehvaležnem četrtem mestu! Najprej smo mislili, da smo storili kako napako med tekmo, vendar je bilo vse v najlepšem redu in tisti dve sekundi razlike sta bili več kot dovolj za zmago. Sekundi? Tako so pravili oni!

Dve sekundi prednosti sta bili za tekmece premalo, zato so se odločili, da ne priznajo naše zmage. Debelo smo jih gledali. Je kdo rekel, da sta to sekundi, je kdo na začetku definiral tekmo? Kaj če je šlo za dve minuti prednosti ali celo za dve uri, mogoče dva dneva, dva koša ali dva gola? Nogometaši vedo, kaj pomeni zmagati za dva gola. Za dva koša si zlahka državni prvak ali tudi svetovni. Dve sekundi v teku na sto metrov ločita dan in noč, svetovnega prvaka od tistega, ki še na državnem prvenstvu ne pride iz kvalifikacij. Dve minuti v teku maratona ločita dva svetova … Dva sedeža v parlamentu pa sta toliko, da se zmage zmagovalcu ne prizna. Dva sedeža manj sta toliko, da lahko postaneš zmagovalec.

Zdaj približno vemo, kako se počuti zmagovalec, ki ne dobi zlate medalje. Politika ni šport. Politika ni tekmovanje. Politika je vojna mimo vseh pravil, ki jih normalen človek, volivec … ne razume.