Zdravje pada z neba

Sredi zime smo, resda doslej še ni bila posebej huda, a v zadnjih dneh kljub temu kaže zobke, če lahko tako rečemo. Brijejo mrzli vetrovi, temperature se spuščajo, tu pa tam pade celo kakšna snežinka do nižin. No, pa če sedaj lahko naredite miselni preskok. Peščen tropski otok, toplo sonce, turkizno morje brez morskih psov, ustrežljive kreolke ali pa kreoli, osvežilni sadeži narave, palme ...

Ja, v takšnem okolju pada zdravje z neba, no, bolj točno z že omenjenih palm. Tistih kokosovih seveda. Zdravje se tam skriva v za nas eksotičnih, vendar pa po vsem svetu poznanih kokosovih orehih (Cocos nucifera). Sicer mi je blizu načelo, da naj bi se prehranjevali s hrano, ki raste in izvira iz okolja, v katerem bivamo. Pa vendar v zimskem času, ko pri nas narava in polja počivajo, tu pa tam posežem po svežih sadežih, ki prihajajo iz toplejših podnebij, denimo po kokosovih orehih. S tako popestritvijo jedilnika ni nič narobe, še posebej zato, ker kokos zelo dobro vpliva na naše zdravje in je marsikje kar najbolj cenjeno živilo. Prebivalci pacifiških otočij zato palme, na katerih raste kokos, imenujejo tudi »drevo življenja«.

Kokosovo poreklo

Kokosovi orehi uspevajo predvsem na peščenih morskih obalah in to v pasu, ki sega nekako 25 geografskih stopinj severno in južno od ekvatorja. Nam najbližji so tisti z obal Rdečega morja v Egiptu. Evropa se je z njimi dokončno seznanila v času odkrivanja novih celin in osvajanja širnih morij, konec 15. in v začetku 16. stoletja. Za to naj bi bil zaslužen slavni portugalski pomorščak Vasco de Gama, člani njegove posadke pa so kokosu našli tudi ime. Kokosov oreh jih je s svojimi lasmi oz. rjavimi vlakni na lupini ter tremi očesi spominjal na mitsko prikazen, za katero se je v portugalski ljudski folklori uporabljalo ime »coco«. Dodali so še oznako oreh, slednjo bolj zaradi trde lupine, ki nekako spominja na manjšo orehovo, botanično pa je kokos pravzaprav velika koščica, obdana z vlakni in povoščeno zunanjo lupino, ki je običajno zelenkaste barve.

Drugo materino mleko

Kokos se v osnovi sestoji iz vode, balastnih snovi, maščob, ogljikovih hidratov, proteinov in mineralov. V njem najdemo še celo vrsto vitaminov, predvsem tistih iz skupine B, in aminokislin. Zaradi svoje sestave ima nekaj lastnosti, zaradi katerih je še posebej cenjen. Tako ne vsebuje prav nobene sestavine, ki bi na človeško telo delovala toksično. Kokosovo mleko oz. kokosova voda iz notranjosti oreha ima podobno elektrolitsko ravnovesje kot naša kri. V času druge svetovne vojne so jo na azijskem bojišču dodajali celo krvnim infuzijam za ranjene vojake ter jim tako z njo reševali življenja. Naslednja izredna lastnost kokosa je vsebnost lavrinske kisline, ki je tudi specifična sestavina materinega mleka, glavnega zaščitnika dojenčkov. Kokos zato velja tudi kot drugo materino mleko in je zahvaljujoč omenjeni kislini velik zatiralec vsakovrstnih virusov. Tako uničuje viruse gripe, hepatitisa C, herpesa, SARSA, celo virus HIV. Enako uničuje celo vrsto nevarnih bakterij, če omenimo samo tiste, ki povzročajo pljučnico, ulkus ali obolenja sečil. Blagodejen je pri težavah z jetri, dobro vpliva tudi na srce in ožilje, kokosova voda je odlična pri izčrpanosti in dehidraciji, umirja tudi prenapete živce in blaži stres.

Pod palmami

Popestritev našega jedilnika s kokosom nam bo dobro dela. Še bolje je, če si ga privoščimo svežega, če morda zaidemo v kraje ob ekvatorju. Najbolje namreč učinkujejo sveži, ne prezreli in ne prestari kokosovi orehi. Pa še ena stvar pri kokosu je pomembna za naše zdravje. Pri morebitnem sprehodu pod palmami, polnimi kokosovih orehov, le pazimo, da nam paket zdravja, ki pade z neba, ne pade ravno na glavo.