Kriteriji ocenjevanja znanja

Za boljšo šolo (48)

Pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja ter napredovanju učencev v osnovni šoli takoj v drugem členu pravi, da se učenčevo znanje preverja in ocenjuje tako, da se upoštevajo poznavanje in razumevanje ciljev in standardov, sposobnost analize in interpretacije ter sposobnost ustvarjalne uporabe znanja. Obstaja več lestvic ocenjevanja znanja, v našem okolju se najpogosteje omenjata t. i. Bloomova in Marzanova taksonomija.

Na prvem mestu je torej poznavanje in pomnjenje podatkov oziroma reproduciranje učne snovi, kot jo je narekoval učitelj ali je zapisana v učbeniku. Vendar takšno faktografsko znanje ne bi smelo zadoščati za odlično oceno. Učenec mora pokazati, da učno snov tudi razume in ve, kako neke podatke uporabiti v praksi. Poleg tega zna odgovoriti na pomembna vprašanja, kot so: kdo, kje, zakaj, kako, kaj misliš … S takšnimi vprašanji, ki terjajo neki miselni napor, učimo učence razmišljati in iskati ustvarjalne rešitve.

Posebej dragoceno je učenje kritičnega mišljenja. Samo te višje ravni znanja bi smele prinašati odlične ocene, zato so kriteriji ocenjevanja izredno pomembni in bi jih morali učenci in starši dobro poznati. Zaradi nepoznavanja kriterijev so posebej razočarani tisti starši, ki otroku pomagajo pri učenju tako, da ga pred odhodom v šolo vprašajo in preverijo, ali se je otrok učno snov naučil na pamet. Kako da ni dobil odlične ocene, če pa je doma vse znal, se potem pritožujejo v šoli. Še posebej bi morali kriterije poznati in jih uporabljati pri ocenjevanju učitelji. V tej luči je povsem nesprejemljivo izgovarjanje, da imamo v naših šolah toliko odličnih ocen zaradi pritiskov staršev. Starši ne ocenjujejo znanja, imajo pa pravico vedeti, kakšno znanje oziroma neznanje se skriva za pridobljeno oceno.

Zato je bilo ob uvajanju devetletke (in še danes je tako) veliko izobraževanj namenjenih prav ocenjevanju znanja in veliko se govori o drugačnem, sodobnem pojmovanju znanja. Da znanja ne moremo razumeti samo kot poznavanje faktografskih podatkov, pač pa širše. Tudi v ciljih osnovnošolskega izobraževanja imamo zapisano, da želimo izšolati kritičnega in razmišljujočega učenca, ki bo usposobljen za vseživljenjsko učenje in trajnostni razvoj in ki se bo znal dejavno in odgovorno vključiti v demokratično družbo. Očitno teh visoko zvenečih ciljev nismo nikoli povsem razumeli in jih posvojili, sicer se ne bi znašli v poplavi odličnih ocen in se ne bi pritoževali nad učenci, da se samo »piflajo« in ne znajo kritično razmišljati.

Kdo jih bo pa naučil samostojno razmišljati, če ne šola? Zato v današnji šoli, kjer še vedno največ šteje faktografsko znanje, še vedno premalo pozornosti in časa namenjamo pridobivanju bolj zahtevnih znanj. To potrjujejo tudi rezultati nacionalnega preverjanja znanja, kjer naloge že v precejšnji meri preverjajo višje ravni znanja in potem prihaja do velikih razlik med šolskimi ocenami in rezultati nacionalnih testov. Prav zato se del šolske stroke zavzema, da bi pri vpisu v srednje šole poleg šolskih ocen upoštevali tudi učne dosežke na nacionalnem preverjanju znanja.