Bog lonaj, ker smo pr´jat´l´i!

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 30. januar 2012 / 06:00

"Triglavski župnik" France Urbanija že tretje leto živi v Planini pod Golico, v župniji Svetega križa. A v dekretu, po katerem je zapustil Dovje, je tako ali tako zapisano, da mora še naprej skrbeti za bogoslužje na Kredarici in v Vratih.

"Hvaležen sem Bogu, da sem prišel v ta konec, tudi zaradi Golice! Že prvo jesen, ko sem zaživel tu, sem prelezel vse grape in hribe tod okoli, ta čudoviti svet ...," pravi France Urbanija, "triglavski župnik", ki je pred skoraj tremi leti zapustil Dovje, kjer je bil župnik kar 26 let, in nov dom našel v Planini pod Golico, v župniji Svetega križa. Čeprav je bilo mnogim na Dovjem ob njegovem odhodu hudo, pa sam pravi: "Obdobje mojega službovanja na Dovjem je bilo čudovito romanje. A ko sprejmeš odločitev za duhovnika, sprejmeš tudi odločitev, da boš delal tam, kamor boš poslan ... Saj naše prebivanje tukaj ni nikjer stalno. Danes si, jutri te ni ..." V Planini pod Golico je bil lepo sprejet in tudi sam se je lepo navadil na te kraje, pravi. Kot duhovni pomočnik pomaga jeseniškemu župniku, saj Sveti križ od leta 1941 ni samostojna župnija. V vaški cerkvi mašuje, poučuje verouk, v jeseniški bolnišnici dela kot bolnišnični duhovnik ... V dekretu, po katerem je zapustil Dovje, pa je tako ali tako zapisano, da mora še naprej skrbeti za bogoslužje na Kredarici in v Vratih. Tako torej ostaja še naprej "triglavski župnik", naslednik Jakoba Aljaža.

"Nikoli nisem štel, kolikokrat sem bil na Kredarici ... Poleti je tam od tretje nedelje v juliju pa do 8. septembra vsako nedeljo zvečer maša. Prva maša v letu je vedno na velikonočni ponedeljek, vedno tudi 25. junija za državni praznik, 5. avgusta za Marijo Snežno, pa maša v spomin na blagoslov kapele ... Za maševanje na Kredarici me prosijo tudi razne skupine, eno najlepših maševanj je za Društvo onkoloških bolnikov ... Potem so tu še poroke, v kapeli jih je bilo doslej 31," pripoveduje. Še lani je bil tudi po trikrat na teden na Kredarici. "Kadar moram, kadar morem in še kdaj vmes," se pošali. "Sem pa rekel, da bi počasi to moral prevzeti nekdo mlajši. Če ne bom več zmogel poti na Kredarico v štirih urah, sem rekel, bom prosil, da za to določijo nekoga drugega. Zdaj mi še uspe, a ne gre več tako kot včasih. Tu so leta, pa malo sem se zgaral, lani sem imel tudi težave s srcem ..." A z gorami, v katerih je kot mlad fant tudi sprejel odločitev za duhovniški poklic, ostaja še naprej tesno povezan. Ne le s Kredarico, tudi s kamniškimi hribi, pod katerimi je bil rojen, pa s hribi drugod po Sloveniji, ki jih je prehodil podolgem in počez. In zdaj skozi okno – namesto televizije, ki je sploh nima - gleda Golico. "Na Golico grem večkrat tudi pozimi, jeseni, raje kot poleti. To so taki razgledi ..." Vselej vzame s seboj fotoaparat, saj njegova ljubezen do fotografiranja sega še v čas osnovne šole. "Tisti prvi fotoaparat, ki smo ga imeli z brati, še vedno imam. Dolga leta sem fotografiral s klasičnim fotoaparatom, potem pa so mi ob odhodu z Dovjega prijatelji podarili digitalni aparat. A tudi ta je leto dni ostal zapakiran. No, zdaj, ko sem ga začel uporabljati, pa ne grem nikamor brez njega." Njegovi najljubši motivi so hribi, ptice in otroci. Je tudi član Fotokluba Jesenice, kjer je bil njegov prijatelj in mentor Jaka Čop, Čopov Jakec. Še en Čop, Joža, znameniti slovenski alpinist, pa je pokopan prav na pokopališču v Planini pod Golico. Čopov je bil tudi znameniti pozdrav, ki ga že dolgo uporablja tudi Urbanija: "Bog lonaj, ker smo pr'jat'l'i!"