Po neprecenljivo izkušnjo v tujino

Romantičen, kot francoski jezik opiše Verena Klara Bošnjak, je dijakinjo popeljal na šolanje v La Ciotat.

Kranj - Dijakinja četrtega letnika ESIC gimnazije Kranj Verena Klara Bošnjak je bila v okviru evropskega projekta Comenius - Individualna mobilnost na trimesečnem šolanju na partnerski gimnaziji Lycée Lumière v francoskem La Ciotatu. Čas od drugega septembra do prvega decembra, ki ga je preživela v njej ljubi deželi, je več kot odlično izkoristila za izpopolnjevanje znanja, predvsem pa je, kot je poudarila, dobila neprecenljive izkušnje in več samozavesti. »Aktivno govorim francosko, angleško in špansko. Kar fajn za dekle, staro osemnajst let, kajne (smeh),« je dejala pred nekaj dnevi.

»La Ciotat je pobrateno mesto s Kranjem, tam sem bila že večkrat s šolo in navezala prijateljstva. V La Ciotat s šolo nismo potovali samo zaradi zabave, ampak smo se tudi izobraževali, tako smo skupaj s španskimi, madžarskimi in francoskimi sovrstniki vsako leto pripravili gledališko predstavo. Ob eni takšni priložnosti sem izvedela, da je možna izmenjava dijakov prek evropskega projekta Comenius – Individualna mobilnost; finančno mi je projekt omogočil pokritje stroškov letalske karte, bivanja, prehrane, učbenikov, pa še nekaj žepnine sem dobivala. Ne morem si sploh zamisliti, da bi bilo lahko bolje. Možnost šolanja je bila za tri mesece ali eno leto, ker pa sem pred maturo, sem se odločila za krajše bivanje,« je povedala Verena Klara.

Slovenska dijakinja je imela sobo s pogledom na morje. »Stanovala sem pri družini Bernard v kraju La Cadière. Zanimiva družina. Mama je slikarka in hkrati gospodinja, ki skrbi za gradnjo še nedokončane hiše in tudi sama postori veliko del, oče je poslovnež, ki je med tednom v Parizu, čez vikende doma z družino. Hčerka je stara devetnajst let, sin sedemnajst, oba sta gimnazijca. Družina je zaradi očetovih poslov veliko potovala po svetu, zato tudi vsi govorijo angleško. Pravzaprav je bilo tako, da sem se doma pri njih pogovarjala angleško, ker so tako želeli, v šoli pa francosko. Od njihove hiše do bližnjih klifov je bilo štiri minute hoje, do morja pa še nekaj minut več,« je razložila sogovornica in dodala, da je imela zanimivo izkušnjo tudi s tedenskim bivanjem pri babici družine Bernard, svetovljanki, ki je francosko hišo opremila s pridihom Indonezije. »Zdi se mi še, da moram poudariti, da Francozi resnično znajo uživati v hrani, v zdravi hrani. Nekaj zdravih in obenem okusnih receptov sem prinesla domov in navdušila še svoje domače.«

Šolska ura v gimnaziji Lycée Lumière traja kar 55 minut. »Pouk poteka od osmih zjutraj do šestih popoldne. Vmes je uro časa za kosilo. Težko bi sploh primerjala šolanje pri nas in pri njih. Na tej gimnaziji v La Ciotatu imajo veliko smeri, na primer ekonomsko, literarno. Čeprav v domačem Kranju hodim v ekonomsko šolo, sem tam izbrala literarno smer zaradi izpopolnjevanja francoščine. Imela sem kar deset ur filozofije na teden! Poleg filozofije sem imela tudi književnost, zgodovino in geografijo, združeno v en predmet, angleščino na osnovni in višji ravni znanja, španščino in portugalščino ter celo latinščino. Lahko vam pa zagotovim, da je učenje tujih jezikov v Sloveniji poteka na bistveno višji ravni kot pri njih,« je poudarila dijakinja.

»V času šolanja v Franciji so prek Comeniusa organizirali tridnevno potovanje v Valence, kjer smo se srečali dijaki iz različnih dežel, ki smo bili na izmenjavi v Franciji. Italijani, Španci, Belgijci … in jaz kot edina Slovenka. V Valenci smo v jami, bogati s kapniki, videli tudi človeške ribice in posebej me je razveselilo, da je vodič vedel, da so prav take človeške ribice tudi v Postojnski jami v Sloveniji,« je dejala zanimiva sogovornica, ki ima prav tako zanimive načrte: »Jeseni želim nadaljevati študij popularne glasbe v Londonu ali Edinburgu, vzporedno s tem želim v Sloveniji vpisati študij španščine in francoščine.« Kako da popularna glasba? »Učila sem se violino, klavir, kupila sem kitaro … Učim se solo petja pri Marti Zore, medtem sem nekaj pevskega znanja dobila tudi pri Mateji MacKenzie. Posnete imam videe, ki so na You Tubu,« je pojasnila in dodala, da jo bomo spomladi videli v enem velikem šovu, ki je še skrivnost. Verena Klara se resno pripravlja na tujino, saj meni, da je svet dovolj velik, da sprejme drugačnost ljudi: »V teh nekaj letih potovanj sem spoznala, da so ljudje lahko tudi zelo umirjeni, sproščeni, vljudni, zmožni sprejemanja vseh ljudi in morda kanček tega manjka Slovencem.« Njenemu zanimivemu razmišljanju dodajmo še enega: »Poleti sem brala knjigo, ki me je čisto prevzela … Neki lik se je pisal MacAlister. Priimek je bil res hud, tako zelo, da sem k Vereni Klari Bošnjak dodala še priimek MacAlister. Saj sem vam rekla, želim uspeti v tujini (smeh).«