Imena so pričevalci zgodovine

Med najbolj prepričljivimi dokazi bivanja Slovencev na Koroškem so slovenska hišna in ledinska imena, ki so jih začeli načrtno zbirati posamezniki in kulturna društva. Sledovi slovenske naselitve prihajajo na dan tudi na območjih, kjer danes slovenske besede ni več. Zbiralna vnema se je še posebej povečala leta 2010, ko so bila prva slovenska hišna in ledinska imena vnesena v avstrijski Unescov seznam nesnovne dediščine na Koroškem, za kar imajo največ zaslug obe kulturni organizaciji Slovencev na Koroškem Krščanska kulturna zveza in Slovenska prosvetna zveza ter Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik iz Celovca. Jozi Pack je opravil pionirsko delo pri zbiranju hišnih, ledinskih in krajinskih imen v Kotmari vasi/Koettmannsdorf, za kar mu je Slovenska prosvetna zveza podelila Drabosnjakovo priznanje. Po Packu so se zgledovali tudi v Šmarjeti/St. Margarethen in v Selah/Zell Pfarre ter izdali ustrezne zemljevide. Ko pa je bilo zbiranje pomnikov zgodovine in biserov kulturne krajine vključeno v čezmejne projekte, še posebej v projekt Flu – Led, se je število sodelujočih razširilo na Gorenjsko, še posebej na njen zgornji del, in na zgornji del Savinjske doline ter na Inštitut Frana Ramovša v Ljubljani. Načrt, da bi bil do leta 2014 pripravljen ustrezen spletni portal, postaja tako realnost.

Na pobudo Enotne liste so se popisovanja arhitekturnih, kulturnih in zgodovinskih pomnikov, križev, znamenj in kapelic ter drugih posebnosti, ki kažejo na slovenske korenine območja, lotili tudi v trški občini Bekštanj/Finkenstein. Pobudnik popisovanja mag. Simon Triessnig iz Loč/Latschach je povedal, da so popisali okrog 140 objektov in s tem pomembno prispevali k ohranjanju kulturne krajine in njenih posebnosti. »To je ohranjanje zgodovinskega in kulturnega spomina občine in rešitev dediščine, ki bi sicer izginila v pozabo,« je dejal.