Ne, nič mu ne manjka

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / / 06:00

Muzikalu z naslovom "Manjka mi, manjka" ne manjka nič, niti dobre glasbe in petja, niti navdihujoče igre, kaj šele plesa. Najnovejši projekt Romane Krajnčan z odlično ekipo sodelavcev je kot nalašč za prijetno večerno doživetje. Naslednjič že jutri, v petek, 27. januarja, ob 19.30 v Gledališču Toneta Čufarja na Jesenicah.

Nov odrski projekt šansonjerke Romane Krajnčan, po svojem najnovejšem studijskem albumu ga je naslovila Manjka, mi manjka je luč sveta ugledal konec lanskega leta, v teh dneh pa se po različnih koncih Slovenije že vrstijo njegove prve ponovitve. Ogledal sem si ga v soboto na matičnem odru Siti Teatra v Ljubljani. Že prva pozicija na odru napoveduje prijeten večer, prepleten z glasbo, plesom in igro.

V predstavo nas zapelje melodija harmonike, ki jo iz inštrumenta izvablja prvovrstni harmonikar Gašper Primožič, na ulici pa se mu prvi pridruži Žigan Krajnčan in si pri gledalstvu že prisluži prve aplavze z uličnim plesom, imenovanim popping, v katerem se mladenič odlično znajde. Na oder, ups … ulico, povabi še pevko. Ona v strahu, bo pela dovolj dobro ali ne, jo bodo ljudje sploh poslušali. On, njen drugi jaz, ji vliva pogum, le kdo bo namesto tebe, če ne boš sama, saj zmoreš, saj znaš ... In predstava se začne. Romana ob spremljavi glasbe, ki ji Primožič vseskozi v živo dodaja zvoke harmonike, skozi zgodbo predstavlja svoje skladbe večinoma z novega albuma. A ne gre »samo« za petje, saj pesmi vseskozi v atraktivnih plesnih točkah na odru plemenitijo plesalci Sara Mlakar, Azra Selimanović, Matevž Česen in Jure Gostinčar, kot povezovalni element pa nas v smeh spravljajo šale in duhovite domislice, ubrane na temo odnosov moški – ženska. Igro vseskozi prepričljivo vodita Romana in Žigan, sicer mati in sin, na odru kot pevka in njen notranji glas.

Jazz, pop in šanson v glasbi, ki jo je aranžiral Lojze Krajnčan, ter balet, moderni ples, step, popping in hip hop v plesno igranem programu je v celoto predstave povezal avtor besedil in režiser Gašper Tič. Za koreografijo je poskrbela Fiona Johnson, za kostume pa Mateja Benedetti. Predstava je dobra, in vse, kar se v njej počne, se počne na visoki ravni, naj bo to glasba, petje, ples ali pa igra. Tisto, kar pri vsem tem najbolj razveseljuje, pa je Romana Krajnčan, ki vedno znova preseneča. Po dolgoletni izjemno uspešni karieri ustvarjanja glasbe za otroke, se v zadnjih osmih letih poslušalcem predstavlja kot izvrstna šansonjerka, ob njenem najnovejšem muzikalu pa ni težko ugotoviti, da ji je tudi gledališki oder še kako blizu.