Minister manj

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 16. januar 2010 / 06:00

Spominjam se, s kakšnim veseljem smo pred petimi leti (24. marca 2005) povabili na 81. Glasovo prejo Karla Erjavca – gorenjskega rojaka, ki je postal minister za obrambo v novi vladi Janeza Janše. Bili smo ponosni, da imamo v vladi tudi »našega« človeka, bil je poleg »prometnika« Janeza Božiča edini v tej vladi z območja, ki ga pokriva naš časopis. Imeli smo občutek, da je dober minister, najbrž tudi zato, ker je znal spretno in dopadljivo koketirati z mediji. Meni se je nekoliko za malo zdelo, ko je nato ob odprtju tankovskega muzeja v eksvojašnici v Pivki ponosno prihodil mimo, me ošinil s pogledom, pripoznal pa ne; morda se res ne spodobi, da bi tako velik petelin pokimal vsaki malenkosti, ki je le malo večja od navadne kure. Zameril mu nisem, tudi če bi mu, bi to ne pomenilo nič. Ceniti sem ga nehal takrat, ko sem moral gledati, kako je po volitvah v hipu pozabil na Janšo, se ponudil v ministrsko službo pri Pahorju in pri tem še neokusno izsiljeval svoj novi položaj. Tudi sicer se je obnašal vse bolj arogantno do vseh, tudi do medijev. Zdaj je bumerang priletel nazaj in zadeti ga ne bo več veliko metal. Ali pač?

V zadnjem času je imel človek občutek, da je glavni problem slovenske politike, kako narediti, da bo Karl Erjavec ostal minister, koalicija cela in vlada trdna. Tudi zdaj, ko iščejo njegovega naslednika, se zdi, da je bolj pomembno, kako potešiti Erjavca, kot to, kdo ga bo nasledil. Je ministrstvo za okolje in prostor res tako postransko? Drugače rečeno: so za Slovenijo bolj pomembni problemi okolja in prostora ali usoda državljana z imenom Karl Erjavec? Sliši se neumno, a sodeč po medijski pozornosti, ki jo ta politični burkač zbuja v zadnjih tednih, bi marsikdo pomislil, da imajo prizadevanja za ohranitev njegovega razmeroma visokega družbenega položaja večji pomen od okoljskih in prostorskih vprašanj. Kaj lahko mala Slovenija prispeva k rešitvi velike uganke podnebnih sprememb? Kako in kje zagotoviti energijo, ki jo potrebujemo – z gradnjo »bloka šest« v Šoštanju, še ene nuklearke v Krškem, novih velikih in malih hidroelektrarn, vetrnih elektrarn na naših prepišnih grebenih … ali tako, da se vrnemo v kameno dobo? Koliko novih cest in železnic pa daljnovodov in plinovodov ter novih naselij še umestiti v naš omejeni prostor? Kje in kako odlagati gospodinjske in nevarne odpadke? Človek bi mislil, da so to življenjska vprašanja ljudi, ki živimo v tem prostoru! A je očitno pomembnejše, kaj bo delal minister Karl Viktor, če ga prvi minister Borut res odstavi?

Vprašanje je tudi, ali mora biti novi minister spričo veljavne koalicijske kombinatorike ravno iz domene stranke DeSUS? V Sloveniji imamo posameznike, ki bi zaradi svojih strokovnih in človeških vrlin sodili naravnost na ta položaj: geograf Dušan Plut, meteorologinja in klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj, agronom Franc Lobnik, okoljevarstvenica Vida Ogorelec Wagner, okoljski strokovnjak Jernej Stritih, geograf in sociolog Zoran Kus, neodvisni raziskovalec in ekolog Anton Komat … Imena z referencami. A kaj, ko ti iz različnih in uvidevanja vrednih razlogov ministri ne morejo ali nočejo postati. Po drugi strani vemo, da je minister visoka politična vloga, ki jo lahko uspešno odigra tudi nekdo (celo pogosto je tako), ki sploh ni iz ustrezne stroke, posebej če je ta stroka tako izrazito multidisciplinarna, kot je okoljska in prostorska. Minister Erjavec je pravnik in kot tak primeren za vse resorje, dobro pa se bo kot večkrat preizkušeni kameleon znašel tudi, če ostane brez vsakega. Rešujmo torej dejanske probleme, ne ministra Erjavca, tudi če je naše gore list.