Nasmeh za milijon dolarjev (7)

Če me ta trenutek vprašate, ali mi je ljubši San Francisco ali Los Angeles - ne vem. Ko sem bila v San Franciscu, sem bila navdušena nad njegovimi četrtmi, zgradbami, valovitostjo, mestnim vrvežem, načinom življenja, Los Angeles pa mi je na obraz pričaral drugačen nasmeh. Mogoče bi raje živela v San Franciscu, v Los Angeles pa hodila na počitnice. Ali pa obratno.

Ko smo zapustili San Francisco, smo se na poti v Los Angeles ustavili še v Santa Barbari. V Boathousu (čolnarni, bi rekli po naše) smo si privoščili pozno popoldansko kosilo in si ogledovali goste. Tu smo prvič bolj očitno opazili vpliv ameriškega okusa za 'tovarniško' lepotno linijo, ko ima dvajset žensk isti nos. Še najbolj nas je navdušila mlada, zelenooka natakarica z nasmehom za milijon dolarjev, saj je delovala še dokaj neplastično. Morda je bila eden redkih originalov ali pa je le imela srečo z dobrim plastičnim kirurgom …

V 'mestu angelov' se večina ljudi rekreira, poskušajo živeti zdravo, sem pa tja se kdo rad pošali, da je le še plastična kirurgija bolj priljubljena od fitnesa. Bogate gospe, dame in mladenke imajo vse 'urejena' levi in desni profil obraza, tečejo same ali z osebnim trenerjem večkrat na dan. V večini primerov so možje tisti, ki služijo denar. O gospodarski krizi ne razmišlja nihče. Vsaj glasno ne. Ljudje opravljajo vsak svoje delo in se za soseda ne menijo ravno. So pa prijazni. Večji del njih. Včasih že kar pretirano. Predvsem to opaziš v velikih nakupovalnih centrih, ko imajo na vratih osebo zaposleno samo zato, da te pozdravi. Tako, da ko v Sloveniji kasneje zaideš v kakšen prodajni center z oblačili, zaman stojiš in čakaš, da te presenetijo z ameriško prijaznostjo. Tega pri nas enostavno nismo vajeni.

Zanimiv je tudi njihov odnos do kreditnih kartic. Ljudje pridejo, vlečejo kartice in se podpisujejo. In to zgleda strašansko 'kulsko'. Pa tudi tak občutek daje. Potem pa Evropejec ob pogledu na vse to pomisli, da če bi si morale tri dame od petih na blagajni zapomniti bančno pin kodo, bi imeli prodajalci čevljev verjetno manj prometa. Ko pa iz hotelske sobe naročiš pico, seveda v piceriji, ki jo priporoča hotel, ti jo dostavijo do sobe - končna cena pa je dvajset dolarjev, čeprav je cena na promocijskem listu dosti nižja, pa še dostava naj bi bila brezplačna. Dostavljavcu tako ne daš napitnine, kar mu z obraza izbriše nasmeh in te samo nekam pošlje ... In takrat ugotoviš, da je očitno 'puta' mednarodni izraz, ki se je zelo dobro prijel v različnih deželah.

(Se nadaljuje)