Devalvacija politike

Kaj se dogaja z našo politiko oziroma s kasto, ki ji pripadajo poklicni in ljubiteljski politiki?

Na eni strani imamo staro vlado, ki vlada z omejenimi pooblastili, na drugi novoizvoljeni državni zbor, ki pa ne zmore roditi nove vlade. Janez Podobnik, ki je iz zdravnika postal poklicni politik, je te dni v pogovoru na televiziji pravilno poudaril, da volivci 4. decembra 2011 nismo volili predsednika vlade; volili smo poslance v novi državni zbor, ti pa bi se morali obnašati državotvorno in čim prej izvoliti predsednika vlade in za njim še vlado samo. Volivci smo iz tistega, kar je bilo ponujeno v izvolitev, izbrali tako, da se je očitno pokazalo dvoje: izvolili smo prenovljeni državni zbor, v njem je polovica novih imen in večji delež žensk kot kdajkoli prej. Pri delu državnega zbora pa se te novosti očitno (še) ne poznajo, politično igro še naprej obvladujejo stari mački, ki pa niso državniki; več jim pomenijo njihovi osebni interesi in interesi njihovih strank kot interes države, ki bi v tem kriznem času krvavo potrebovala novo in odločno vlado.

Kriza politične kaste, ki se kaže v njeni nezmožnosti za vladanje, bi ne bila tako tragična, če bi ne živeli v kriznem času in razmerah. Če bi bile gospodarske, socialne in duhovne razmere v družbi zdrave, morda še opazili ne bi, kako bolna je politika. V sosednji Italiji so imeli v zadnjih desetletjih nešteto vladnih kriz, a družba in država sta bili v taki kondiciji, da sta lahko funkcionirali tudi brez vlade. Ko pa se je v zadnjih letih tudi Italija pogreznila v krizo, je moral celo stari maček Berlusconi sestopiti z vladnega prestola in ga prepustiti »tehnični vladi« Maria Montija. Ko opazuje manevriranje naših političnih prvakov, ima človek občutek, da se takšna vrsta vlade obeta tudi naši državi, mogoče bi bila celo dobra rešitev. Če učinkovite vlade nismo zmožni sestaviti sami, naj jo ukaže Bruselj. Si lahko mislite: država, ki smo jo ustvarjali s takim veseljem in ima komaj dvajset let, se bliža stečaju in prisilni upravi!?

Lani smo obhajali dvajsetletnico države, a pravega veselja v praznovanju ni bilo. V teh dneh bi lahko imeli novo priložnost za ponosno veselje ob dejstvu, da je minulo nedeljo minilo že dvajset let od 15. januarja 1992, ko je Republiko Slovenijo na pobudo Nemčije priznala EU in hkrati z njo večina njenih tedanjih članic. Pred »paketnim« priznanjem EU so Slovenijo že 1991 priznale nekatere manjše ali manj pomembne države podobne usode: Hrvaška, Litva, Gruzija, Latvija, Estonija, Ukrajina, Islandija. Ko sta se 19. decembra 1991 za priznanje odločili Nemčija in Švedska in z njim počakali do 15. januarja 1992, ko so se jima pridružile še druge članice EU, je bila bitka za mednarodno priznanje dobljena. Že 13. januarja se je zanj odločil Vatikan, 14. februarja Rusija, 7. aprila Združene države Amerike, 22. maja 1992 je bila naša država kot 176. članica sprejeta v Združene narode … Slovenci smo postali nacija, narod z lastno in mednarodno priznano državo.

Lepi spomini! A kaj, ko jih greni to, kar z državo počnemo zdaj. Od mož, ki so jo vodili v letih njenega nastajanja, je v vladni igri samo Janez Janša, pa še ta v sodni obravnavi. Milan Kučan naj bi se v igro vpletal iz ozadja, Janez Drnovšek jo morda opazuje iz kakega drugega sveta, Lojze Peterle iz evropskega parlamenta, France Bučar je do vsega kritičen … Naše oči pa so uprte v tiste, ki smo jih izvolili v naš parlament. Bodo kos tistemu, za kar so izvoljeni?